Pravijo, da najboljše pesmi pišemo, ko nas kaj boli, teži, stiska za vrat. Mogoče bi umetniki morali biti hvaležni za rane, ki nas silijo, da izbruhamo vso to kri, ki v želodcu povzroča opekline. Če se komu zdi, da sem se s svojim namigovanjem na totalno melanholijo in brezvolje bolj približala dekadenci, naj vas potolažim. Navdih je prineslo olajšanje in zavest, da še vedno živim, da moram naprej, da vsaka bolečina mine in da se bom grenčice tako navadila, da je kmalu opazila ne bom več. :)
Oblaček se prebuja
Zmedeno pridrsa
V pozno jutro
Nad vodno gladino
"Kam so šli oblaki
Velik kup vate
Zarana vstali
Ki so me pustili samega"
Se sprašuje oblaček
Osamljen in hladen
Nad vodno gladino
Ker je bil to jutro pozen
Vprašal je kristalno vodo
Lansko listje in ribe
Kam so šli oblaki
Ki so ga pustili samega
Listje je gnilo
Ribe iskale hrano
Gladina mirovala
In zrcalila
"Oh, glej ga, prijatelj
Saj si mi čisto podoben
Enako se zibljeva
Enako spreminjava"
"Všeč si mi"
Si je rekel oblak
Ko se je ogledoval
V molčeči gladini
Nasmehnil se je
Pozdravil gozd
Ohladil razgetega veslača
Pohvalil pesem ptic
Naš oblaček
Ki je ljubil zemljo
Iz katere je prišel
Ko so se kaplje uparjale
In ne da bi vedel
Mu je uspelo samemu
Brez kolektivnih
In slepo sledečih
Odšel je po svoje
Ni se oziral
Ni videl
Da so mu kmalu začeli slediti
Vsi vemo, kaj pesem sporoča, a le jaz vem, da so mi oblaki sami povedali to zgodbo. :)
0 komentarji:
Objavite komentar