neprilagojena #1: čisto posebni lampijončki

ko sem bila otrok, so me imeli vsi radi. mami, ati, dedka, babici, teta "Bonana" (ker takrat še nisem znala prav povedati njenega imena), gospa Fanika (naj počiva v sreči in obilju, ne le miru) z vso svojo družino in ostali bližnji predstavniki moje rodbine.

današnji dan me spominja na kruto smrt, ki se je zgodila lansko leto za isti študentski "praznik". navadno me kljub izjemnosti življenjski dogodki ne pretresajo. in tudi takrat je bilo tako videti. sem pač taka, da izgubo nekoga, ki ga poznam (bolj ali manj osebno) prebolevam čisto drugače od ostalih. 

jočem sama. 

letos sem jokala iz čisto drugačnih razlogov. v bistvu popolnoma nepomembnih. in se zato odločila iti ven, v družbo z eno od vseh mojih posebnih prijateljic (ker sem tudi sama posebna in se očitno zavohamo na kilometre). hvaležna sem, da me je povabila zraven in res me je pozitivno presenetila, ko ni hotela, da prispevam k računu, čeprav sem spila slab dl vodke, kaka dva dl soka in pojedla pol lepinje s toliko čevapi, da sem jih nehala šteti. 

očitno razmišljava podobno.

odkrito priznavam svoje socialne nesposobnosti. te imam že od nekdaj. mogoče zato, ker sem se vedno drla, ko me je kdo pogledal v voziček in seveda so se potem vsi trudili prikupiti mlademu okrogloličnemu dojenčku, tako da sem zaradi dretja imela ogromno pozornosti. kaj pa vem, kako takrat delujejo človeški možgani - po moje še medicinci zgolj ugibajo - in kaj je krivo, da sem še danes taka občutljivka.

ta prijateljica je ena izmed tistih, ki so sposobni kljub močnemu temperamentu svoje mnenje povedati mirno. sicer njen grozeč glas v določenem trenutku res da vedeti, kdaj je skrajni čas, da se nehaš "hecati z njo", a čez kako minuto bo zopet vse vredu. danes smo eno hitro rekle tudi o ljudeh, s katerimi se ne da družiti in ugotovile, da me pa vsekakor smo dobra družba. z džus vodko ali brez.

zahajam kot vedno.

začela sem o smrti. 

smrt. ne vem, zakaj ne morem pisati o njej. 

bom še enkrat poskusila drugje pa se mogoče vrnem.

torej sedeli smo na ploščadi. vse je bilo enako kot vsako leto: pijača, žari, deke, pretepi, ljubezen (ali pa samo alkohol in potreba, ne vem). veste, kako je, ko se nek dogodek ponovi vsako leto in ga vedno primerjate s prejšnjim? no, meni se to stalno dogaja. 

kot sem že omenila, najprej sem se spomnila smrti mladega, nadvse priljubljenega in predanega asistenta z naše fakultete. takrat nisem jokala. ne s prijatelji na pijači, ne ko sem zgodbo posredovala naprej, ne ko sem kasneje dobila v pregled članek študentke, ki je pisala o njem (je pa res, da nisem kritizirala, čeprav bi mi verjetno bila hvaležna, ampak je pisala tako doživeto in iskreno, da nisem mogla).

še več. ko smo kofetkali, sem bila tiho, ko so pogovori tekli od tega, kako bodo sedaj izpiti, ki jih je prej sestavljal on, lažji in kako ne bo treba dokončati seminarskih nalog, ki jih je zahteval, do tega, kako je grozno, da ga ni in kako ga ne bo mogoče nadomestiti. vem, da ima vsaka medalja dve plati. ampak ob tako doživeti razpravi ISTIH ljudi o pozitivnih in negativnih posledic smrti neke osebe nisem mogla drugega kot molčati.

zato sem bila označena za brezčutno. 

baje ga nisem dovolj poznala. poglejte, mene so učili drugače: "Tistemu, ki je hitro mrtev, je sedaj lepo, saj se je njegova duša osvobodila. Grozno je vsem, ki so za njim ostali in ga bodo pogrešali." nisem prepričana, če so moji odzivi posledica teh besed, ampak prvič so se mi solze ulile na žalni slovesnosti v dvorani BP TF, ko sem poslušala govore, gledala slike, spoznavala življenje umrlega skozi oči njegovih bližnjih. človek je vreden toliko, kolikor se o njem dobrega pove in on je očitno bil en najboljših.

takrat se je ulilo. bolje rečeno, hotelo uliti. pa sem se upirala, požirala in kasneje kot posledico prebolevala migreno. da ne bi kdo rekel, kako svetohlinsko se cmerim na slovesnosti, prej pa od mene niti kapljice.

in v mojem življenju obstaja oseba, ki mi je v otroštvu dala toliko, da bi brez nje mimo mene šlo ogromno naukov in zgledov dobrosrčnosti. spomin na omenjeno smrt me je pripeljal do misli o njej. zato sem zgodbo povedala prijatelju, ampak je še vedno ne morem napisati.

žal.

ker jaz prebolevam drugače.