duet, 21. 9. 2009

se še spomiš najinih sanj? 

o hiši ob morju. 

nekje na toplem. 

mene je opomnilo poletje. 

želim si, da bi bila dovolj stara, sposobna, preskrbljena. 

da bi imela za sabo najlepša leta in se bila pripravljena ustaliti. 

da bi se bil pripravljen ustaliti z mano, 

da bi jaz bila pripravljena ustaliti svojo čustveno nestabilnost. 

da bi že takrat bila lahko hladna, kot sem sedaj 

in da bi sedaj lahko bila tako ljubeča kot bom takrat.

včasih si želim, da bi bila popolna. 

zate. 

zase posledično. 

da bi nama uspelo. 

in da bi se zbujala v svoji spalnici s pogledom na morje.  

da bom lahko nosila le tanko poletno srajco in kratke hlače in se kopala gola. 

da ne bo drugih ljudi in da boš tudi ti odhajal na ribolov, 

da se bom lahko posvečala stvarem, ki so mi ljube. 

seveda si želim tudi otrok. 

vendar ne svojih. 

(nočem, da bi se moji že tako zmešani geni še bolj zmešali in ustvarili še bolj zmedene ljudi, kot sem jaz. res nočem, da bi se kdorkoli na svetu počutil približno tako obupno, kot se lahko včasih sama.) 

torej, otroci naj bodo tvoji. 

jaz jih bom vzgajala, 

da ne bodo pozabili, 

da so dobri. 

da so ljudje. 

in ljubila jih bi bolj kot sebe. 

čeprav izgledam nesposobna.  

imela bom ananasovo palmo. 

in kokosovo. 

in mange in bananovce, pomarančevce. 

vrt orhidej, poln sanj, kolibrijev in živobarvnih metuljev. 

in znova bom začela igrati kitaro, 

pisati pesmi in zgodbe. 

in ne bom pozabila na smeh. 

nikoli. 

obljubim.  

mogoče ne bom uresničila najinih sanj. 

vsekakor jih ne bom uresničila s tabo. 

vendar bom sama nekoč srečna. 

ne glede na preteklost, 

na sedanjost, 

na povprečnost 

in odstopanja. 

delala bom dobro in čakala obresti. 

rajski vrt in sanje. 

in smeh. 

in kivi.