športna limonada

veliko se pritožujejo čez mene, ker sem iskrena in direktna. wtf? v bistvu se ljudje veliko pritožujejo čez mene na mnogih področjih. in se pritožujejo, pritožujejo, pritožujejo tudi ker nočem biti egoistična in hočem dati drugim svoje mesto. ker se sprijaznim s situacijo, v katero sem postavljena in iz nje izvleči največ. ker ne nergam, ko drugi nergajo. ker se nimam za lepšo od ostalih. ker če nekaj rečem, ponavadi mislim resno in mi grejo na živce tisti, ki govorijo stvari, ki jih ne mislijo resno. ampak na koncu bom jaz tista, ki bo vedno na strani šibkejših in ki bo delala družbo odrinjenim, kar pa taisti brez problema na hitro pozabijo in se že kmalu spet pritožijo.

začelo se je popolnoma neumno. zanič hotel. ja, zanič je, v franciji smo in ni nam pomoči (mimogrede, proti gradbenijadi je tole zelo solidno). naveličala sem se poslušati, kaj vse bi naredili in rekla: "no, kaj bomo? šli domov?" ne bom jamrala, da bom enaka drugim. in ko sem rekla, da sem videla in doživela še kaj slabšega, sem mislila resno, drugi pa, da to ni mogoče. no pa ni. ni pomembno.

ne bom jamrala, ker prehitro začnem razmišljati o preprostih "rešitvah". ne smem jamrati, ker to škodi moji prebavi. in ne smem si dovoliti čutiti, ker se bom potem cmerila in se boste pritoževali še bolj. in tako se trudim ostati pozitivna kljub "kruti" realnosti in z nasmeškom ponavljam, da tako pač je (in si mislim, da doživljam dobro šolo in bom naslednjič veliko bolj modra, ker sem očitno bila tokrat premalo).

v tem trenutku občudujem moški del naše odprave. saj ne rečem, so omenili kakšno krepko na račun nastale situacije, ampak zdaleč niso razsipali in ponavljali toliko negativizma kot večina deklet. večina, ker ena res ni niti omenila, da ji je hudo. in jo občudujem. v bistvu občudujem njeno sposobnost upora vsem jamranjkam, ki se je glasil: "če ti življenje prinese limone, si naredi limonado."

to usrano limonado pijem že več kot 15 let in po zaslugi svoje matere kljub temu strumno korakam naprej. ja, prizadeta sem, ko kaj ni, kot bi moralo biti, ko so eni ljudje nemoralni, drugim je pa zato hudo. ampak sem se navadila. tako je. takšen je svet in preden bo človeška vrsta dobra, bo izumrla. razen če bo dosegla novo evolucijsko stopnjo, katere korak bo zahteval še več dela in žrtev, kot tisti, ko smo se v prazgodovini postavili na zadnje noge.

sprašujem se, če je to mogoče. in vem, rekli boste, da je francija napačen kraj za takšno razmišljanje. ker je tu nadomestilo za moralnost, doslednost, strpnost in ustrežljivost tisto ogabno vsakodnevno poljubljanje in objemanje, v resnici pa... več kot to ljudje en drugemu ne pomenijo. vsaj tako je videti. in tako mi je povedala ptička, ki je v deželi sirov in vin preživela več kot pol leta.

ampak mislim, da se da. včeraj se je prodajalka, verjetno študentka mojih let, nasmehnila, ko sem jo vprašala, če govori angleško. skromen tih "a little bit" z ustrezno kretnjo palca in kazalca razmaknjenih za slabe tri centimetre je ravno zaradi njenega sončnega obraza in toplih oči deloval nadvse obetavno. na daleč je izžarevala poštenost. ne vem, kako je to možno, ampak zadnje čase takoj zavoham nategune in ona to vsekakor ni bila - trgovka gor ali dol.

res se je potrudila. s težavo, a potrpežljivo mi je razložila vse njihove akcije in na koncu sem se odločila za dve ruti. zase in za prijateljico. imeli so enega tistih količinskih popustov in ker je v moj obisk vložila res veliko truda, sem se ob njeni ponudbi (čeprav sem že odložila izbrano blago na pult in bila pripravljena, da plačam), da naj vzamem še tretjo ruto, ker bi bila skupna cena le pet evrov višja, naredila neumno in ji z nasmeškom odvrnila "of course, i just have to find it", saj mi je kanilo, da bi lahko tudi mami kaj prinesla, a ne?

tako mi je prisrčna francoska brunetka dala upanje, da bi pa mogoče ta svet še lahko rešili. jaz bom vsekakor vztrajala. z načeli, limonado in kljub vsemu jamranju (tudi mojemu). ker vem, da me doma čaka kar nekaj ljudi, ki me podpirajo in mi bodo brez komentarja podajali robce, papirnate brisače in wc papir, ko bom izlivala vso jezo in razočaranje. za oba sem kriva sama, vem, ker življenje jemljem preresno in včasih pretiravam. in ker sem naivna in iskreno in direktno verjamem, da vsi ljudje res želijo biti dobri, a se tega samo še niso naučili.

čeprav si že od prvega dne želim samo nazaj v svoj svet, vem, da je tole bila izjemno poučna izkušnja, brez katere bloga ne bi bilo. ne prva, ne zadnja. na zdravje! pa upam, da imate doma kaj sladkorja...