Danes se lahko brez težav nasmehnem. Ker sonce še vedno sije, ker je bolečina v desni rami prešla iz močnega zbadanja v rahlo trganje in ker sta me ena stalna in ena nepovabljena domača žival zbudili ob človeški uri.
V bistvu ne vem, zakaj je bilo tako hudo. Ves nemir, občutek izgubljenosti, ne-ustreznosti, ne-umestljivosti, ne-pripadnosti, ne-razumljenosti, ne-upoštevanja in ne-slišanja (pa še kakšen ne- bi se našel) so izginili. Kar mi daje misliti, da so prišli iz mene. Ne od lune ali od grdih besed drugih. Niti od dežja ali začasnega mraza od dveh dni nazaj.
Niti zaradi prijateljičine nesreče in maminega razočaranja nad mojim ne-prihodom. In nimam pojma, zakaj sem kljub vsem ne-jem začela govoriti ja. Končno sem se zalotila, da govorim ja sebi. Ja, grem v kino, ja, v franciji bom lahko igrala, ja, knjigo grem brat ven na sonce, ja, jutri pa res grem na kosilo v Braslovče.
Pa so rekli ja še drugi. Prijateljica iz srednje je bila za akcijo, film me niti minuto ni dolgočasil, knjiga me je "potegnila", sonce pogrelo, mama je zvečer še enkrat klicala in mi dala popravnega za odziv na vabilo.
Moj mir se je s kratkega oddiha vrnil enkrat okrog sedme zvečer. Mogoče je bil pa na bolniški, ker ga imam preveč na trdo. Mogoče bi se morala večkrat glasno smejati, povedati, kar mislim, vzeti, kar hočem, se pritožiti, ko je kaj narobe in iti, ko rabim čas.
Prevečkrat se trudim stati v tujih glavah in izpolnjevati skrite želje. Pa da ne bo pomote, to počnem z iskrenim veseljem in mene osrečuje veliko bolj kot tiste, ki jim je namenjeno. Vendar me izčrpava tudi. Včasih si želim, da bi brali, kar res mislim. Želim si, da bi razumeli težo besed in se ne naslajali samo na njihovo zabavno igro. Želim si, da bi bilo več takih, kot je T., ki vedno reče: "Veš, tisto na portalu je res za nasmejat, ampak meni so še vedno bolj všeč tvoja privatna besedila."
Vsak človek ima svojo zgodbo in ni je vsak pripravljen deliti. Vsak lahko govori, malokdo lahko piše. Obožujem ta svoj dar, da izlivam misli nekam, kjer so hvaležno vsrkane in obstajajo, mogoče za vedno. Nisem tako dobra, da bi me oboževali. In sem zadovoljna, če me vsaj razumete.
Verjamem, da bomo nekoč vsi odrasli, se tolerirali in spoštovali. Verjamem, da bomo taki vsaj jaz in vsi moji bivši, sedanji in bodoči bližnji. Verjamem, da bodo taki moji otroci, da jim bom dala zgled moči in volje za boljši jutri. Da se ne bodo utapljali v lastnih solzah in lovili srca po lastni duši. Da bodo že pri prvem dežju vedeli, da bo slej ko prej moralo posijati sonce.
Imela sem slab dan. V bistvu se ni hotel končati in sem imela na koncu dva slaba dneva in pol. Mislila sem, da ne bo šlo. Pa je kar šel - ta slab dan - sam od sebe. In vzel prijatelja in pol s sabo.
0 komentarji:
Objavite komentar