Mission impossible #1: Celje - Ljubljana - Zagreb - Ptuj - Celje

Dan se je čudovito začel. Če odmislim dejstvo, da sem morala vstati ob 5.25 in v mrzlem jutru nekaj minut zdržati na stari avtobusni v Celju. 5.58 smo odrinile proti Ljubljani, kjer je bilo potrebno odložiti eno sopotnico in pobrati drugo. Na poti v Rožno sva s Tejo prehitele delovni čas pekarne in očitno izgledali kot da sva še včerajšnji, saj se nama je prodajalka pomenljivo smehljala. "Ne, ne, midve sva ob šestih trezni štartali iz Celja," sva razložili. Pa ne ker bi nama bilo izpod časti, da nekdo meni, da sva pri teh letih celo noč prežurali, le zdelo se nama je, da si nasmejana pekarica preprosto zasluži najino iskrenost.

"Sploh ni panike zaradi copat, ti mi samo pokaži wc," in že sem olajšano spustila vso tekočino, ki sem jo zadrževala od zajtrka in se je potencirala s še vedno neumornim mrazom. Kava nam je zopet rešila življenja (Ana, hvala!) in kljub temu, da se mi že nekaj časa ni bilo treba pripravljati na noben izpit, sem brez pomisleka izpraznila skodel(ic)o osrednjega študentskega živila. In končno spregledala.  

Razkrivanje zajtrka ...

Med tem ko sem v semisleepmode-u že skoraj do polovice prežvečila svojo malo pico, sta se Ana in Teja šele lotili razkrivanja skrivnostne vsebine vrečke. Mislim, da tale izraz na tadesnem obrazu pomeni, da ji je žal, ker "je imela v pekarni SAMO skutin štrudelj," ampak levi govori, da "je skutin super".

Tako sem začela spoznavati punco, ki že govori kot pisateljica. Skoraj vsaka stvar ima namesto konvencialnega imena večbesedno sestavljeno metaforo (če že ni kar stvar) in navsezgodaj se mi je to zdelo strašno naporno. Mi je pa vsekakor postalo jasno, zakaj se je Teja zadnjič pred kino predstavo toliko krohotala vsem njenim sporočilom.

Po spoznavanju, lulanju pred odhodom in razmisleku, če imamo vse osebne dokumente (pri čemer sva morali Ani razložiti, da bomo z vozniško namesto osebne zelo težko prišle čez mejo), smo mimogrede še pozdravili čuvajko študentskih domov - največjo vrano na svetu - in se napokale v avto. Tokrat sem sedela spredaj in moja vratna vretenca so se po vožnji in Celja na zadnjem sedežu končno malo sprostila in znebila strahu pred treskom v streho sicer zelo prijetnega in tudi vizualno luštnega avtomobilčka.

Pri prvem postanku (lulaaat!) nas je presenetil avtobus vzhodnih Azijcev. Če sem iskrena, nikoli ne vem, če so Japonci, Kitajci, Korejci ... Lepo smo se posedle nazaj na svoja mesta in se odločile stisniti do naslednje črpalke. Plan B je uspel v vsej svoji veličini. Teja mi je še malo razkazala svoj avtoatlas in z njegovo pomočjo smo brez kakšnih večjih težav našle park.

Parkirišče! Fals alarm. Malo smo obkrožile bivši Dinamov štadion (sedaj se areni menda reče drugače). In po trdnoznačajnem uporu skušnjavi, da pustimo avto s slovensko oznako kar med bloki, staknile tržnico z brezplačnim parkiriščem, malo povprašale razstavljalce, če se rampa kaj zapira in se z zadovoljivimi odgovori odpravile proti severu v Maksimirjev park. Ha, pa v resnici ni šlo tako zlahka. Prej smo počakale še hordo zagretih zagrebških kolesarjev v spremstvu rešilca, policije in servisnega vozila, kajti 19. 5. 2012 ob desetih so imeli zagrebačko biciklijado.

Pozabila slikati ob prihodu pa sem nadoknadila, ko smo odhajale: vhod v Maksimirjev park.

Še vedno mi ni bilo čisto jasno, če se samo delata, da sta izgubljeni ali sta bili resnično zelo vljudni ali jima enostavno še ni uspelo zagnati sistema ali pa sta bili izredno prilagodljivi osebi. Ne glede na razlog sem se (upam, da ne zmotno) odločila povzeti pobudo za tempo in smer (ker zaradi stalnega štirimesečnega iskanja - sebe in ulic - v Pragi nisem ravno nesamozavestno držala zemljevidov), s tem pa nam je od treh zaporednih hranjenj živali v razmaku 15 minut in oddaljenost druge lokacije za celo dolžino ZOO-ja, kar je pomenilo "fotkaj! hodi! fotkaj! hodi nazaj! fotkaj! in šele potem pojdi v miru pogledati še druge živali" režim, uspelo ujeti dve.

In tega, da smo prvo hranjenje zamudile ravno dovolj, da se je sčistila tahuda gneča, male opice pa so se za ceno obroka še vedno zelo socialno približevale ograji in da je bilo pri drugem hranjenju podobno in smo poleg vider pri obedu opazovale tudi sosednje ogromne pižmavke (v resnici neko drugo vrsto živali, ki jo boste po svoji pameti najlažje definirali z ogledom spodnje fotke), nisem priznala kot napako, ampak naši skupni lenobi in prilagodljivosti po tihem čestitala.

Prehranjevalni postroj ogromnih pižmovk.

Ker bi drugače zamudile kamelje občevanje, izležavanje sivega opičnjaka z dvignjeno roko (tak način počitka so imele tudi velike mačke in smo se spraševale, če je to pri njih moderno ali pač pride tak dan),  kup lemurjevih rebrastih repov na belih ritih in ostalih zanimivosti, ki jih nujno morate pogledati.

Moram pa povedati, da sem bila prav presenečena, ko je pri našem drugem krogu skozi ZOO kamelji samec bil v nasprotnem kotu kot samica, saj sta prej izgledala resnično ljubeča (izključujoč, da sta izvedla živi pornič pred nezainteresiranim velblodjim kolegom in kupom vozičkarjev, ki so mamicam navdušeno kazali par in jih spraševali, kaj počneta).

Preden spet pozabim: v Zagreb smo šle baje z misijo. Ana je morala najti a) pingvine, b) lamo, c) sekiro. Če se sprašujete, kaj ima z vsem skupaj zadnja, moram povedati še, da je bil namen odprave tudi ogled Muzeja zlomljenih zvez (in tam bi jo naj našla). Torej, pingvinov ni bilo, čeprav sem ji jaz sveto trdila, da jih bomo že našle, saj sem jih nazadnje videla. "Kdaj si pa bila nazadnje tu v živalskem vrtu, Patricija?" "Emm... kakih des..." - omfg, DESET! - "...et let nazaj." Hja, na našo žalost jih res niso imeli več ali pa se je spomin poigral z mano in jih v resnici ni bilo nikoli. Vsekakor moram preveriti fotografije z omenjenega izleta s starši.

Ja, za lamo sem pa kar vesela, da je ni bilo, saj si nisem želela bežati pred morebitnimi pljunki. Teja si je seveda zamislila še žirafo, zebro in slona. Jaz sem PREPRIČANA, da so 10 let nazaj imeli severnega medveda. Ampak morali sva ostati pri res zelo živih predstavah in jih kar imaginarno umestiti v staje. Tako. Zelo kompleksen ogled živalskega vrta, ki je vseboval tudi izredno smrdljiv ogled akarijev, terarijev, akvaterarijev in zatemnjenih kletk za nočne živali (ampak vonjave nas niso pregnale in na koncu smo le odkrile bivališče mišjega lemurja) smo drug in tudi zadnji krog zaključile s kavo. (Pozor, to je že druga doza! - Jaz sem pila kokakolo.)

Pingvina smo le našle! :)

Na seznamu must-ov smo obkljukale še tazabavno fotkanje, olajšane ugotovile, da so gume cele, in se, kljub prvotnemu planu, da bomo šle do muzeja s tramvajem, z belo puščico odpravile zahodneje v center mesta. Enkrat se mi je zdelo, da sem malo zabluzila z avtokarto pa je Teja za ziher prižgala še GPS. Ana: "Ja kaj pa nisi prej povedala, da ga imaš??" In sva v smehu razložili, da je stara šola bolj zabavna (se je pa izkazalo, da bi nam kasneje res prišel prav).

Parkirale smo pri parku pod katedralo. Južni sosedje so si v tem mestu lepo poštimali garažne hiše. Kar s te strani smo se hotele vzpeti do turnov, a nam je pot zaprlo obzidje. Res smo pregledale vse kotičke in po brezglavem tavanju v smer, nasprotno od trga, sem se odločila malo povprašati, kak je plan, ker se ga trenutno ne držimo. Pa smo obrnile, še malo preverile zemljevid ter po nekaj zavojih pristale kje drugje kot na Trgu Bana Josipa Jelačića - Ana: "Onega tipa na konju se pa sigurno spomnim!". Bingo!

Sedaj najdemo samo še vzpenjačo, tisto picerijo, ki jo je imela v spominu Ana, prej pa še muzej, katerega res nismo hotele iskati popolnoma nažrte. In čeprav ni šlo po načrtu, se je vse skupaj vseeno zložilo, kot bi se moralo. Že pred lovskim pohodom smo iz turističnih vzgibov v možganih zamarkirale tržnico, odlično slaščičarno (ki so jo moje gube kasneje izgubile), nekaj trgovinic, ampak nikakor ne muzeja.

Zaskrbelo nas je, zato smo se iskanja lotile resno. Obupane smo se peš odpravile (sploh ne vem, zakaj imajo, sicer pokvarjeno, vzpenjačo, ker ni veliko hoje) do Zgornjega mesta in se tam skoraj zaletele v tako težko pričakovani objekt s tako težko pričakovano razstavo.

Muzej prekinutih veza, Zagreb

Ampak ne, ne še. Saj nam ne more tam v muzeju kruliti po želodcih. Naš obhod žal ni niti neskončno limitiral proti odkritju slavne picerije, tako smo se kmalu znašle na ulici, kjer so kraljevale branjevke z rožami in se spomnile na brainlandmark, ki smo ga ustvarile ob prvem srečanju s tržnico. Cene so bile sprejemljive, vonj obetajoč in velikost porcij je dopuščala celo, da smo naročile še solato.

Glavonožja pojedina.

Zmazale smo torej vse možne manjše glavonožce (hobotnica se še vedno trese, ker je edina ostala nedotaknjena) s prilogami, nafilale bpa-free flaške in pogumno odkorakale žalostnim zgodbam naproti. Saj nisem vedela, kako bi se sporazumevala. Malo sem poskusila po hrvaško, kustosinja je bila neverjetno ustrežljiva in se je nasmejala, ko smo ji pokazale slovenske študentske ter rekla, da sploh ni problema, če nimamo internacionalnih, potem sem malo usekala mimo in se odločila, da se bom (razen če bo nujno) držala materinščine in angleščine.

Zato sem bila izredno pomirjena, ko sem videla, da so napisi ob razstavnih eksponatih - v resnici zgodbe razitih - tudi v mednarodnem jeziku. Nimam pojma, če je bila sterilno belo opleskana stena, pomenljivi napisi, hlad kamnitih zidov, mir ali samo dejstvo, da sem priča ostankom propadlih zvez ... kolegici sem raje opozorila, naj se ne smejita, če se začnem cmeriti. No Teji je tako bilo jasno, da ob meni tudi med risankami ni varno biti brez robcev, ampak tokrat sem bila oborožena tudi sama.

In tako sem, izmenjujoč fotoaparat, telefon, robce pa zopet fotoaparat tacala od enega objekta do drugega in srkala osebna sporočila. Eni spominki so bili klasični kot je npr. plišasti medvedek, drugi simbolični, tretji so bili poročni, četrti kinky ... in ravno en izmed zadnjih me je res presenetil. Opis namreč.

No comment needed.

Zvrstile so se zabavne zgodbe, potolažene zgodbe, razočarane zgodbe, patetične zgodbe, nerazumevajoče zgodbe, izgubljene zgodbe... Pa sploh ni bilo težko. Muzej me je pomiril, sprosil in kljub pričakovani žalosti pokazal čisto drug obraz - obraz pomirjenosti z izgubo. Vas zanima več? Nekaj utrinkov bo tudi v mojem fotoblogu. 

SLAŠČIČARNAAAA, končno. Emm, če sem iskrena, sem z mislimi še vedno premlevala prebrane limonadice in mi sploh ni kliknilo, da je to D-slaščičarna. Tista pomembna slaščičarna, v katero nujno moramo na zagrebško kremšnito in smo tudi šle. Po ugotovitvi, da ne strežejo pri mizah, me je zmeden pogled obeh sopotepink nekako napeljal na misel, da bi raje šle kam drugam, kjer se natakarjem da priti po naročilo. No pa sta onidve meni razložili, da iz D-slaščičarne pa že ne gremo.

Njunima čudno ukazujočema glasovoma je botrovala še potreba po kavi (tretji!), zato sploh raje nisem razlagala, da je bilo vse skupaj en velik nesporazum, ampak kar stopila k pultu in si izborila svojo sladico, jo plačala, nato pa hitro tekla zasesti edino trenutno prosto mizo. Ko sem že mislila, da sta sedli drugam (kar je bilo nemogoče, ampak podzavest me je opozorila, da so me dejansko drugi ljudje že nekajkrat takole izdali), je dvom pregnalo zavedanje, da Teja pa česa takega res ne bi storila nikoli in naj bo slišati še tako banalno, zavedajoč se, da se dan bliža koncu, sem bila resnično hvaležna za tako prijetno sobotno družbo.

Od zjutraj pričakovana Zagrebška kremšnita, da boljše ni.

Ne, nisem še končala. Po plačevanju parkirnine, ki ji je bil priča neumorno gobezdav in popolnoma nerazumljen klošar, smo pririle iz luknje na svetlo, prižgale GPS, ki je imel manjše porodne krče, sledile smerokazom in se zavihtele na eno zagrebških štiri do šest pasovnic. 

Prava zabava pa se je šele pričela! Po odkritju, da smo na mejo prišle nekje v bližini Ptuja (namesto v Rogatcu, kot je bilo načrtovano) in poslušanju mape melanholične IN - to še ni vse, ne - ugotovitvi, da zadnji Anin vlak za Ljubljano iz Celja pelje ob 20.34 (ura pa je bila 19.55, ko smo bile na Ptuju), smo zavrtele Sponzorsko plato Slona in Sadeža, jaz sem preverila razpoložljivost postelje v fantovem stanovanju (zaradi skoraj popolnega prepričanja, da bomo vlak zamudile), Teja je vprašala, če smo kaj pogumne, štrajk policajev nam je v krila dodal še nekaj vetra in kot bi pihnil smo bile v Celju. 20.32, Ana na vlaku, Teja se trese - za vsak slučaj sva počakali še dve minuti. 

Anino vkrcanje na ICS za Ljubljano 20.34 - mission impossible: accomplished. (Fotk nimam, ker se je preveč mudilo.)