kolumna marčevskega (12) spektra

mogoče res že težim s temi ljubezenskimi, ampak kaj pa bomo? kljub temu, da je na trenutke tako težko, je na splošno ljubiti nekaj najbolj naravnega... sicer smo jo za časopis malo priredili, ampak tole je bil original, napisan na hitro na seminarju za vse ŠOUM-ove novinarje. če ne drugega - lep spomin. prijetno branje želim :)

Ljubezen nas dela lepe

Ljubezen je slepa. Pa gluha in neumna tudi. Mislim, da se dr. Milivojević ne bi strinjal s tem, kar so nas v otroštvu učile babice. Slepi smo ljudje in naša naloga je, da poslušamo, se učimo in spregledamo.

Ljubezen je v bistvu kompleksna in zahtevna – ravno zato nas je nad njo vsaj enkrat v življenju že toliko obupalo. Se pa verjetno vsi strinjamo, da nas ravno zahtevne, nepričakovane in težke stvari silijo, da rastemo kot ljudje.

Stojimo pred ogledalom in ugotavljamo, kakšni naj se podamo v svet, da si bomo všeč. Zmotno se je namreč “lišpati” za druge, ki lahko našo urejenost kaj hitro zamenjajo za namerno iskanje pozornosti in “tripanja” ega ali pa, kar je še huje, dosežemo ravno nasprotni učinek in se nam vsi smejijo, ker našega sloga ne razumejo.

Vsake oči imajo svojega malarja. Če odmislim, da je pri marsikomu malar ponavadi na malici, se mi zdi to tudi prav. V svojih svetovih imamo svoje odtenke istih barv in svoje debeline in tipe istih črt. Moja zelena tudi diši drugače kot tvoja in rumena mi šumi kot tebi rdeča.

Ko ljubimo, so na preži vsi naši čuti. Dihamo, pijemo in se hranimo s proti nam pozitivno nastrojenimi čustvi svojih soljudi. Obenem se tudi oni tešijo z lastnimi občutki do nas in obratno. Toplo nam je, več se smejimo in ko se pogledamo v ogledalu, smo si bolj všeč. Pa smo zaradi nekega občutka res lahko lepši?

Tako kot je dolžina ene minute odvisna od tega, na kateri strani straniščnih vrat smo, je tudi naša lepota odvisna od tega, kako jo pokažemo. Naši ljubljeni nas poznajo gole, takšne, kot smo, poudarjajo in poveličujejo naše pozitivne lastnosti in počasi začnemo slabe pozabljati tudi sami.

Ne zaljubljam se. Ne vem, zakaj, ampak že od nekdaj je tako. Potencialnega partnerja najprej preučim po sistemu “bilance napak in vrlin”, ovrednotenih z motnjami oziroma spodbudami, ki mi jih povzročajo v odnosu z njim. Ko obdelam vse značajske, se lotim seveda še vizualnih podrobnosti in nato ugotovim, da ima modre oči – meni so sicer bolj všeč rjave – ampak so njegovi lasje pri teh letih res še vedno tako čudovito gosti, da preusmerijo mojo pozornost. Vedoč, da bom, ko ga bom vzljubila, ugotovila, da so modre oči, zame atipične navade in odstopanja v mnenjih del njega in so ravno zato – lepi.

Sedaj boste rekli, da se s tem pač tolažim, ker izgledam vse prej kot kakšen top model. Mogoče imate prav, jaz pa zase vem, da nikoli ne bom z nekom, ki meni, da sem grda :)