obožujem sonce,

ki me zjutraj nesramno vrže iz postelje, da mi zakuha glavo do vročinskega udara in da moram zaradi sprehoda skozi mesto obvezno v torbici imeti rezervno majico, ker bo tista, ki jo imam na sebi, itak prepotena.

obožujem ga. kljub vsemu naštetemu. na trenutke me je sicer malo strah - nič bolj kot vseh drugih stvari - in moram dobro razmisliti, koliko bom namočila rutko za protivročinske obkladke. ampak ne še sedaj. danes je ravno malo manj kot ravno prav. zaradi juga me ima, da bi bundo nesla v roki in se prepustila božajočim žarkom. ampak predobro poznam njegovo hinavsko naravo in moram ostati na preži pred mrazom, ki bi me zaradi neumnega prehlada naslednjič lahko spet prikrajšal dobrega delovnega dne ali dveh.

pogrešala sem toploto. in rumen sij skozi park. in topel objem poznega dopoldneva z vonjem po kavi. tišino in ljubezen. rada bi jo užila v trenutku, ne misleč na naslednjega, ko se lahko vse spet obrne. zato se danes tudi nisem pudrala. ker bi itak vso fasado stresala okoli od vseh vzgojnih focnov, ki jih potrebujem, da ne izgubim fokusa na lepo.

mogoče nisem bila pripravljena na pomlad. prezgodnja je in daje vedeti, da je zimskega spanja zagotovo konec. nujno bo treba zavihati rokave in kaj narediti. spanje in utrujenost bom ukinila in napolnila baterije. fotoaparatu seveda. da poiščem vse tiste drobne razloge za srečo, ki mi tako zlahka uidejo iz spomina, ko jih najbolj potrebujem. in fotografirala bom samo trenutke, ki ne nosijo teže razočaranja ali slabih spominov.

in sonce mi vse to omogoča. obožujem sonce.