babe

moji lasje dišijo po zimi. po hladu, suhem zraku, dimu iz peči na drva. in po snegu. še vedno nisem odkrila nepremočljivih škornjev, ki bi bili tudi vizualno in toplotno ustrezni. pa me nič od tega ne gane. kot da bi zakrnela, zbledela, se zaskočila... verjetno sem samo malo otopela od vse zadržane jeze. in da ne bi mislila nanjo, razmišljam o smoli nekaterih bližnjih prijateljic, svoje mame in svojih delodajalk...



zanimivo je, da imajo kljub vsemu neprijetnemu še dovolj energije, da me nekatere
a) cenijo
druge
b) podpirajo
tretje
c) brezpogojno ljubijo
in najredkejše
d) več zgoraj naštetih.

in ko tako na trenutke obupavam nad svojo "bedo", ugotovim, da sploh ni bedna. da sem se čudežno končno začela obkrožati s čudovitimi ljudmi (ne samo ženskami), na katere lahko skoraj vedno računam in kateri lahko skoraj vedno računajo name. spomnim se, da sem imela v otroštvu kljub osamljenosti in odrinjenosti na rob veliko uspešnih trenutkov, nasmejanih minut in pogovornih ur, dni, tednov... vsega, kar je preprečevalo misli na samomor, da bi se mi prikradla v glavo in vsega, kar me je nežno pahnilo v osebo, katera sem danes.

še vedno tako samonezadovoljno in nepopolno. kar me res spravlja ob živce. to je edina stvar, ki se je v življenju še nisem mogla naučiti. biti popolna ali pa si dopovedati, da ne morem biti popolna. čeprav sem tako dobro naučena. ko pride do tega pa totalen tepec. sem edina, ki se ji to dogaja? verjetno ne, ampak meni gre na živce, ker sem se razen tega do sedaj učila in naučila vse.

poleg osnovne, srednje šole in faksa, ki, mimogrede, so najboljša priprava na življenje (sploh v takšnih psiholoških snežnih metežih in podnožnih polenih, ki sem jih gazila sama), so me učili ljudje. mimogrede, še vedno rada opazujem. in če se kdaj zastrmim vate, ne bodi jezen/na, skoraj sigurno te občudujem. če bi v moji glavi vzbujal/a negativna čustva, bi se obrnila stran :) pa dovolj offtopic-a.

...in ko sem gledala, se čudila in učila, sem ugotovila predvsem, kaj nočem biti in česa nočem početi in še vedno se vsak večer zahvalim Bogu, da se mi ne dogaja nič hudega. mogoče si zatiskam oči in se v meni dogaja preveč. mogoče v resnici nisem tako dobro, kot izgledam. ampak strahu se res bojim in bom zato tudi tokrat odrinila črne misli in bila raje hvaležna za vse vas, moje drage babe, ki me obdajate. ker menite, da so tudi moje napake del popolnosti in sem tako končno lahko zadovoljna s sabo. hvala vam za vse*