jeseni sem se znova začela učiti sociologijo za srednje šole. skupaj z učenko, seveda. in ker se cela stvar začne nekako pri kulturi, sem morala tamalo vprašati, kaj ji ta beseda pomeni. dobila sem odgovore v smislu "da se znaš obnašati do drugih", "vsak narod ima svoje običaje", "..."...
in ugotovila, da je punca pri pouku poslušala in nekaj tudi prinesla iz učilnice nazaj domov. zato sva se kar takoj lotili še ostalih alinej, ki jih je imela podpisanih pod strokovno kuturnim naslovom. nisva imeli časa, da bi ji rekla, naj malo pogleda okrog sebe, pobrska po dogodkih minevajočega dne in ugotovi, da je kultura vse. da nas obdaja, preveva, napada in ščiti.
sama se nimam za najbolj kulturno. ne hodim v gledališča, opere, na slavnostne dogodke, če me tišči, pač rignem (v mejah normale, ampak po mnenjih najboljšega prijatelja in fanta bi lahko kdaj prebrala bonton), ko mi nekdo preveč gnjavi, se z njim neham pogovarjati, včasih malo zamijavkam na račun simonovega slavnega risanega mačka...
če torej nisem kulturna, kaj pa pomenijo vse prebrane šolske knjižnice (dejansko, knjižničarka me je na koncu poslala na oddelek za odrasle) iz otroštva, napisana takšna in drugačna besedila, pesmi, ki sem si jih izmislila in prepevala (sedaj jih samo še takrat, ko me nihče ne sliši), sposobnost, da pospravim za sabo in za drugimi (večinokrat takoj), da načeloma ne gnjavim bližnjim in jih poslušam, ko oni gnjavijo meni... očitno pišem in berem kar tako, vse ostalo so pa itak "samo" geni.
kdo pa pravi, da je kultura definirana s strani naroda/knjige pravil/vere? moja kultura je žal drugačna od večine vaših. humor je včasih črn in pesimističen, skladnja in izbira besed nenavadni (ker pač izbiram besede glede na njihov pomen in ne na usklajenost z nekaj pričakovanji), poudarek na pozitivizmu prikrit z iskrenostjo in najbolj nerodno in spravljajoče ob živce, postavljanje želj drugih pred svoje. pa baje se tudi zahvalim in prosim prepogosto.
ne vem, zakaj se mi zdi, da tega ne počnem tako grozno bolj kot povprečna oseba pa je za nekatere še vedno preveč. mogoče sem le navajena, ker to je moja kultura. zoprna in nagging ali kako že. in še enkrat, žal, vas moram razočarati, ker tokrat ne bom usrana rit, ki se prilagaja (ne)umno (ne)standardiziranim (ne)standardom, ampak bom ostala, kdor sem in bom boljša na področjih, ki so pomembna meni. pa tudi če se postaram in umrem sama. bom že našla tisto mačko, ki bo kljub mojemu obstoju (ali pa ravno zaradi njega) vsak dan glasno predla in me razveseljevala s svojim zadovoljnim izrazom na smrčku.
in bom pisala. še eno kapljo v morje, beden poskus, slabo izbiro ali pa preveč časa. kakor hočete. to je moj edini poklon kulturi, ki mi nekaj pomeni, jeziku, ki ga govori samo peščica zemljanov in ga obožujem. ker je edinstven, poln, variabilen, igriv, človeški, izrazen, topel, mehek, ljubeč in materni.
0 komentarji:
Objavite komentar