bohotenje

že nekaj časa razmišljam, da bi napisala, kako všeč mi je prebujajoča se narava.

kako žal mi je, da mi v resnici nikoli ni blo kaj prida mar zanjo.

in kako sem vesela, da sem jo končno opazila.



ko se vozim, sem ponavadi na sovoznikovem sedežu. in imam tako čas skakati po okolici. na prvo drevo, na drug kamen in četrto goro. kritična sem in se odločam, kaj je lepo in kaj ni. in ponavadi je lepo vse, česar človek še ni skrunil (ali pa se je vsaj trudil skrunitev popraviti za sabo) in ponavadi je kaj, kar je naredil človek, precej negativno dojeto. s tem mislim najbolj neodgovorne posege, ki so res brez okusa.

zato sem se odločila le še občudovati talepe stvari. in najbolj so mi všeč drevesa v prebujanju. v tisti prvi fazi, ko zabrstijo listki, se previdno odprejo prvi cvetovi in mačice z moških dreves že veselo odmetavajo rumene prašnike. prav listki so najboljši. tako hitijo, da jih ne morem dolgo občudovati. najraje jih imam, ko še niso čisto zeleni in mogočni in v njih gotovo uživajo tiste najbolj fine gosenice - če so se seveda metulji, rogači in ostale leteče zveri že uspeli posejati v nov krog življenja.

veste, tisti, ki izgledajo nedolžno sramežljivo kot odraščajoče deklice, ki se še ne zavedajo svoje lepote, kaj šele njene moči. kaj šele svoje moči. prestrašeni listki, ki ne vejo, kaj jih čaka za obzorjem njihovih sorastnikov in pogumni listki, ki kljub vsemu rastejo, nevedoč, da so brez drugih možnosti.

rastejo in se predajajo soncu in luni, dežju, megli in smogu. vsemu dobremu, kar bodo tako prekleto potrebovali in vsemu žalostnemu, da bi postali krepkejši. rastejo in tvorijo neskončne zelene blazine, kot ščetine najmehkejše preproge.

med njimi stare in resno zelene iglice mirno pričakujejo svoje konce. svoje nove začetke v prsti. njihov smisel nikoli ni dvomljiv. pretegujejo svoje utrujene mitohondrije in klorofile. da bi nadihale še več sončevega blagra. da bi naredile vse, kar zmorejo. opazujejo daleč naprej še otročje naslednice, upajoč, da so bile dovolj dober zgled.

kot ravnotežje sencam se na preprogi pojavljajo kosmiči vate, morda ljubljenčkove pod-dlake (odvisno, kako daleč so). nežno bele puhaste blazinice kar hočejo, da jih pobožam s pogledom in poljubim s srcem, polnim nežnosti in strasti. strasti do živlenja, do vsega lepega, vsega, kar čaka tam zunaj, da ga naslikam z besedami.

cvetovi divje češnje hitijo. in tako sem srečna, ker ne kaže, da bi jih lahko doletela zahrbtna zmrzal. in tako vem, kako zelo se je splačalo počakati kakšen hlad več, da so prekipevali od želje po življenju in bohotenju. in sedaj so tam, te male in malo večje, nepredvidljivo razposajene kepice vate. a vendar resne, sledeče svojemu namenu, da prehitijo ostale, saj jih je čakalo še toliko dela, da pripravijo seme na zorjenje.

od bližje se med strumnimi borovci skozi čistine sklanjajo nekateri nesrečniki. sklanjajo zgrbane hrbtenice pod težo preteklih vetov in snežnih metežev. izmučeno povešajo veje v smeri upogiba, kot da bi hoteli čim prej končati in se obtežiti dovolj, da bi se zlomili. le vrhovi se trudijo kljubovati krivini neprijetnih spominov. odločeni, da je vredno, stremijo k svetlobi in prepričujejo neprepričane, naj obrodijo. le z njihovo voljo bodo lahko nadaljevali svoj mršav in nevsiljiv, a zame tako nepogrešljiv rod.

veste, najbolj so mi všeč drevesa v prebujanju. v tisti prvi fazi, ko zabrstijo listki, se previdno odprejo prvi cvetovi in mačice z moških dreves že veselo odmetavajo rumene prašnike. prav listki so najboljši. tako hitijo, da jih ne morem dolgo občudovati. najraje jih imam, ko še niso čisto zeleni in mogočni, a imajo pomemben cilj.