Venček

Malo poezije ...



1

svetiš kot sonce
mi v oči
slepiš pogled
na lepše dni

nazaj nekdaj
ko bil je raj
pri dlani
všečni dami

še šel bi tja
brez poguma
z znanjem
nemega razuma

in videl nič
kar je ostalo
nekje nekdaj
bilo je premalo

2

ne poj mi pesmi
ki ne slišim
njih odmev

ne piši pisem
brez naslova
prave ptice

ne reci nič
kar bi verjelo
da obstaja

ne išči več
kot je ostalo
nekje v globini morja

3

stojim pokonci
pred steno
namišljeno
v svoji senci

gledam gor
v neskončno
iščem koga
ki bil bi nor

dovolj da stal
ob meni bi
in gledal
in ostal

do ure prave
brez stene
brez sence
tihe zabave

za usodo mojo
čakajočo dan
razumljen
v misel svojo

4

boli ta strah
ki raste v nas
med rožami
med solzami

boli ta srd
vzrok napak
in posledica
krog zaprt

boli ta moč
ki je ni
na videz več
odhaja žgoč

boli spomin
na beli dim
miru in sloge
mnogih zim

5

in spet v krogu
se zasuče
pomlad dehteča
v svojem slogu

spominja zimo
kako je bedna
da osvaja
še dolino

globoko rdečo
komaj belo
zakopano
v malo vrečo

z ostanki sanj
in spanja
zimske teme
in tvojih znanj

da svetiš kot sonce
mi v oči
slepiš pogled
na lepše dni