ko obenem poslušam sosednjo južno vižo (ki ji ne znam določiti izvajalca) in domačega bon jovija, je čas, da si priznam.
jeza je eno sranje.
čeprav se zdi upravičena.
čeprav res ni fer in res ne morem kar tako mimo. čeprav se res trudim, da ne bi jokala. in potem kar pade iz mene, kar zadržujem, in strašim drage in jim dajem občutek, da morajo biti močni zame. ne, ne, ne, NE! poskrbite raje zase. toliko bi še lahko postorili, da bi vam bilo bolje.
toliko.
TOLIKO.
ko bi bolečina vedno bila učiteljica in ko se v njej ne bi uživantsko-mazohistično smilili samim sebi, kot je v naši kulturi; zmešnjavi z balkansko lenobo in rimskim katolicizmom, normalno.
naj gre v k*.
kako sem jezna, da smo pristali tu v tem svetu v teh telesih, uklanjajočih se vsem j* pritiskom. kako bi rada storila kaj več, kot mi je dovoljeno.
kako rada bi rekla, da bo bolje.
če pa ne bo.
vsaj ne, dokler se vsak ne bo tako odločil zase.
kako rada verjamem, da bo bolje. da je bolje. da je v resnici vse, kot mora biti in da lahko postorimo le po eno stvar naenkrat. kako rada verjamem, da določamo prioritete, ker tako čutimo in ne ker so nam rekli, da je naš vrstni red normalen.
kako lahko govorite o normalnosti? govorite o povprečju! normalno bi bilo nekaj čisto drugega.
p* jeza.
p* denar.
naj gre v k*.
in čeprav bom jutri uspela to predelati in pustiti, da gre, hočem, da danes vsi veste.
NE MARAM DENARJA, SPLOH KO ZAGODE BOLEZEN.
ne maram. :(
in ne maram jeze, čeprav jo včasih moram izpustiti ven. čeprav s tem stopim korak nazaj, stopnico nižje ali pa sem manj tisto, kar bi naj bila. pravijo, da bo lažje, če jo bom sprejela.
potem jo bom lahko pustila iti.
lahko enako rečete zase in za svoj denar?
0 komentarji:
Objavite komentar