pravi prijatelji

velikokrat se vprašamo o prijateljih. koliko jih je dobro imeti. kolikšen delež naših poti naj bo skupnih. kolikorat se lahko sporečemo. in kako naj komuniciramo.

Maček bi bil idealen pravi prijatelj - vedno je iskren. Ko bi le še govoril ... :)

jaz potrebujem samo iskrenost.

dovolj sem že stara, da bom preživela.

dovolj sem že videla, da bom vedela, da iskrenosti ni.

in dovolj sem že čutila, da bom vedela, da brez nje ne morem.



res sem človek, ki mnogokrat rine kar nekam s svojo glavo. in žal mi je, da sem nekoč bila preponosna, da bi se opravičevala za posledice svojega rinjenja. mislim, na kaj sem sploh bila ponosna? na kaj je lahko ponosen človek, ki se ni sposoben opravičiti? tolažim se, da sem bila premlada in da me je človeška kultura s svojimi vzorci zmedla. res se nemalo kdaj tako potolažim ...

a kljub temu ob meni ostajajo le pravi prijatelji, in, kar je še bolje, srečujem le nove prave prijatelje. je to povezano s tem, da pač ne privlačim zame nepravih (zame nepravih, ker pa komu drugemu verjetno čisto ustrezajo), morda pa s tem, ker pri tistih, ki jim sicer najprej dam možnost in odprto prisluhnem, kmalu zaznam to nepravost. in se jim tako lažje izognem.

saj ne, da bi menila, da so kužni ali kaj takega. v zadnjem mesecu sem bila naučena, da kljub gojenju in piljenju splošne dobrohotnosti v sebi, ni treba, da sem z njimi v stiku. dovolj je, če jim ne škodujem. veste, kakšno olajšanje me je prevzelo, ko sem se tega zavedela? ko sem se zavedela, da se lahko ljudem, ob katerih čutim, da se naše vrednote in norme razlikujejo, enostavno izognem. seveda (zopet) ne gre za to, da bi ob neposrednem soočenju obrnila hrbet. gre pač za to, da z njimi nimam neposrednega stika, če ni nujno.

čeprav je včasih nujno, da pohvalim kaj njihovega, ker mi je všeč. ker to sodi k moji iskrenosti.

tako. to je bila razlaga za vse tiste, ki se sprašujete, kje so nekatera moja bivša prijateljstva. no niso bivša, ker očitno nikoli niso bila niti prijateljstva. čeprav se je na prvi pogled zdelo, da so. in čeprav sem tako verjela, da so, da sem ob spoznanju resnice vedno jokala kot dež. pa ne ker bi izgubljala čas, temveč ker sem izgubila nekaj tako čudovitega, česar sploh nisem imela (kot bi rekla Beyonce).

sedaj pa je na vrsti razlaga, zakaj imam rada prijatelje, ki so še ob meni in ki jih še spoznavam.

ker sem lahko iskrena.

ker sem lahko iskrena, ko me vrže ven.

ker sem lahko iskrena, ko se kasneje kesam in opravičim.

ker sem lahko iskrena, ko jih objamem, poljubim, jim podam roko.

ker sem lahko iskrena, ko se mi kaj ne zdi prav.

ker sem lahko iskrena, ko me vprašajo za mnenje.

ker sem lahko iskrena, ko ne morem biti z njimi.

ker sem lahko iskrena, ko jih potrebujem.

ker sem lahko tako hudičevo iskrena v kateremkoli egoističnem smislu.

ker vem, da bodo oni enako iskreni do mene.

ker vem, da vedo, da s se mi s svojo iskrenostjo ne bodo zamerili.

ker vem, da vedo, da bodo s svojo iskrenostjo le zrasli v mojih očeh.

ker vem, da njihova iskrenost pomeni le, da imajo jajca in da me nikoli ne bo treba biti strah, kaj o meni govorijo za mojim hrbtom.

ker pač ne morem brez iskrenosti.


hvala. za prijateljstvo. in za iskrenost. tudi če se kdaj ne strinjamo.