Komaj smo jo čakali; in prišla je v vsej svoji veličini. Še poletje bi ji na trenutke zavidalo visoke temperature. Človek bi pomislil, da se hoče opravičiti za predolgo zimo, ki nas je predvsem zadnje tedne spravljala v obup. In je motila predvsem tiste, ki se sedaj najbolj pritožujejo nad “vročino”.
Kakšni smo ljudje – tedne udrihamo čez oblake, veter in hlad, razveselimo se prvega sončnega vikenda, kar je več, je pa znova narobe. Včasih bi tistega, ki ga slišim, kako se jezi, ker je vroče, še prejšnji mesec pa se je spraševal, kje je sonce, kar udarila. Ali pa mu vsaj rekla, da če hoče konstantno temperaturo, naj gre živet v kakšno jamo. In naj ne pride nikoli več ven. Pa se bojim, da je takih jam premalo za vse take ljudi. Ker res niso redki.
Morda je za nas normalno, da se ves čas pritožujemo, se podpiramo pri pritoževanju in nadvse uživamo, ko se lahko pritožimo bolj kot naši sogovorniki. Da bi se lažje vključila v družbo, sem tudi sama to poskusila pa so me čudno gledali in mi zabičali, naj neham. Predvsem najhujši pritoževalci. So mogoče bili ljubosumni, ker sem znala iz manjše muhe narediti večjega slona kot oni?
Vem, da ni bilo prav, ampak res sem se hotela vključiti in vsaj poskusiti biti prava normalna Slovenka. Ker Slovenci smo pač taki, da znamo “jamrat”, ko je treba “v akcijo”, smo pa od “jamranja” preveč izmučeni.
S pritoževanjem sem nehala tudi zato, ker sploh nisem čutila, da bi z vremenom bilo karkoli narobe. Me je pa proti koncu letošnje dolge zime začelo resno skrbeti, če se nam je planet le uprl. Če se je odločil, da ima dovolj našega uničevanja.
Raje ne bi govorila o tem, kdo je “kriv”, da alternativni viri energije še vedno niso izkoriščeni, kot bi morali biti, niti o tistih, ki so krivi, da se nas večina prehranjuje z industrijsko pridelano prehrano, ki le troši naravne vire, onesnažuje in ne popravi škode, ki jo povzroča. In še manj bi govorila o tem, kdo je kriv, da si naravnega enostavno ne moremo privoščiti.
Pa je zadnje res? Res nimamo kakšnega koščka zemlje, kjer bi si lahko kaj pridelali? In bi se recimo te dni, ko sonce pripeka, namesto pritoževanja lotili prekopavanja in sajenja? Tako bi namesto slabega občutka, ki nam ga vzbuja medsebojno podipranje v joku in stoku, imeli lastne pridelke in manj bledo polt. Pa še pritoževati bi se imeli nad čim resničnim. Recimo nad žulji in voluharji, ki so se lotili mladih koreninic ravnokar posajene majniške solate.
Več v spletnem Spektru.
Med drugim tudi moj nov potopisni članek z dodatkom - zemljevidom.
PB!
0 komentarji:
Objavite komentar