Obožujem naš jezik. Kot je verjetno marsikomu jasno že na daleč. Obožujem to našo kuro na vrhu Balkana. Obožujem vse njene kotičke, ki sem jih (in jih morda še bom) imela čast raziskovati. In obožujem svoje drage Slovence. Tiste dobre, ki jih naša malo morbidna kultura še ni popolnoma vzela za svoje.
Tiste, ki še verjamejo, da imamo šanse. Ali o naših možnostih enostavno nimajo časa razmišljati.
Sama imam "časa" namreč dovolj. No morda tu ne gre toliko za čas, kot za vse tiste zlobne misli, ki pridejo s spoznanji. Zlobne, ker so strašne. In spoznanja, ker sem iskala rešitve.
Kaj sploh je rešitev sončne strani Alp? Državni udar? Nemška oblast? Odstranitev katolištva?
Kakršnakoli je, žalostno ugotavljam, da je ne bom doživela. In ko že mislim, da sem korak bližje, mi kruta, a dosledna in iskrena resnica da vedeti, da ne. Da to ni pravi kraj za moje otroke, niti ni pravi kraj zame.
Zakaj?
Zakaj smo, dragi sodržavljani, tako gnilo prestrašeni in zaprti? Zakaj ne moremo verjeti in dovoliti nekomu delati dobro? Zakaj ne moremo zaupati zdravi pameti? In ali zdravo pamet sploh še imamo? Glede na naš uradniški sistem, ki me čedalje bolj spominja na Kafkov Grad, bi rekla, da ima pri nas pamet kakšno hudo kronično bolezen.
Vsekakor je ta nekako povezana z manjšanjem src prebivalcev. Src, ki postajajo tako majhna, da večina ne ve, da jih sploh še ima. Enostavno vseeno - ja, tudi jaz ne morem verjeti, VSEENO - jim je, če bodo prizadeli nekoga, čeprav imajo od njega korist. (In to korist tudi z veseljem - izkoristijo.)
In potem vidim vse te mravljice, podobne meni, ki se jim po nekem neumnem ključu vzorca naše pohlevniške vzgoje, to zdi čisto normalno. Čeprav čutijo, da ne morejo, ker dajejo vse, nekdo pa še vedno ni zadovoljen.
Saj ne trdim, da je kje drugje kaj drugače. Te pa malo bolje ovrednotijo vsaj v denarju. In ni se ti treba spraševati, če boš naslednji mesec lahko šel k zdravniku ali te bodo nagnali plačati obvezno in dodatno zavarovanje. Prav tako se ti ni treba spraševati, kam ti politiki tlačijo vse te davke, zakaj se kazni višajo in kako da je proračunska luknja vse manjša. In ni se ti treba spraševati, če boš jutri še imel streho na glavo in hrano v krožniku.
Tudi če bo čudna. Ker ne bo Slovenska. - Mimogrede, sploh se ne zavedamo, kako odlično avtohtono kulinariko imamo. - Ker ne bo z vrtov in štedilnikov naših mater.
Pa ne gre samo za hrano. Gre za kulturo, za brezplačna športna igrišča, za dostopnost neokrnjene narave, za našo kulturo, umetnost. Za naš jezik. Vem, vedno končam pri jeziku. Ker sem ga nekoč že pogrešala. Neskončno. Pa čeprav samo štiri dni.
In ko pomislim, da bom res morala oditi, se počutim, kot da dobim udarec v obraz. In vedno, ko dobim udarec v obraz, vem, da bom morala oditi. Ker v naši državi ti udarci padajo en za drugim in, kar je najslabše, nikoli ne veš, kdaj bo priletelo.
0 komentarji:
Objavite komentar