Za nami so še zadnji kolokviji, predizpitni roki, zagovori seminarskih nalog … Ampak študentje ne bi bili študentje, če si česa ne bi »prihranili« za poletje. In profesorji ne bi bili profesorji, če nam pri tem ne bi »pomagali« po svojih najboljših močeh.
Variacija preživljanja počitnic v delno učnem slogu je ena blažjih poletnih zasedenosti. Med nami so namreč mnogi, ki nimajo dovolj, da bi le študirali in bili sicer prosti. Vse več je študentov, ki za svoj študij trdo garajo. Pa ne ker bi morali plačevati šolnine, temveč zato, ker tudi študentski dom in boni, čeprav so poceni, niso zastonj.
In ti študenti vsako poletje trdo delajo, da si zaslužijo za osnovne potrebe ali pa za nujno potreben nov računalnik, kolo, študij v tujini (tudi dotacije ne pokrijejo stroškov v celoti), kakšen tečaj za dodatna znanja, ki nam ga fakultete ne ponujajo ali pa celo za dopust – tudi mladi moramo počivati, saj je študij prav tako delo, ki krepi, a tudi izčrpa človeka.
Vsaj eno poletje v času študija pa so ti isti študentje postavljeni pred grozljivo dejstvo: prakso. In zakaj je zanje še posebej grozljiva? Ker jim bo vzela čas, v katerem sicer zaslužijo tiste nujno potrebne evre. Pa ne samo to – od prakse bodo redki tudi kaj odnesli. V gospodarstvu namreč nihče nima časa za praktikante. Kriza se pozna povsod in če je treba prelagati papirje in asistirati kopirnemu stroju, to pač počnejo študentje na praksi. Namesto, da bi jih delodajalci pograbili kot znanja in dela željne potencialne nove kandidate za potencialna nova delovna mesta, jih jemljejo kot nujno zlo.
Žalostno. In potem se čudijo, da nekateri delajo po liniji najmanjšega odpora. Lepo vas prosim, tudi jaz ne bi istega dela, za katerega je nekdo, ki mu prakse ni treba opravljati in pač opravlja klasično študentsko delo, plačan, opravljala zastonj.
Raje sploh ne pomislim na uboge diplomante, ki jih veselijo področja, za katera se pripravništvo opravlja v javni upravi. Ne samo, da so z delom takoj zasuti – njihova pripravniška plača (če jo sploh imajo) redko pokriva dejanske stroške, ki jih diplomant z zaposlitvijo ima. Pa lahko (ponavadi celo mora) ta diplomant svoje delo opravlja veliko bolje kot vodja oddelka, v katerem se uri in pripravlja na resnično službo. Službo, po katero bo moral iti v tujino ali pa sploh ne bo imela zveze z njegovo diplomo.
Res je. Najhujše nas pričaka na koncu. Ampak ne dovolite, da bi vam ta misel pokvarila poletje. Še vedno smo zmogli – bomo pa še letos.
In to je bila moja zadnja za Spekter. Seveda sem žalostna, a upam, da bom kje že še našla kakšen kotiček za nove kolumne. Seveda se priporočam za vsako povpraševanje ... ;)
Mimogrede, tudi v junijskem Spektru je nov potopisni članek z novim zemljevidom (na katerega vas odpelje tudi koda QR v tiskani reviji) in galerijo.
0 komentarji:
Objavite komentar