You Are My Sunshine

"Sun and Moon Love" by Laura Pelick Siadak

Kot otrok sem prebrala veliko knjig. Pustolovskih, detektivskih, poletnih, srhljivih, fantazijskih pa tudi ljubezenskih.

V eni slednjih sem pobrala idejo, da smo ljudje kot sonca in lune.

Eni svetijo in oddajajo, drugi se nastavljajo, da bi bili osvetljeni in shranjevali za kasneje, ko bodo sonca zaodšla.

Takrat nisem vedela, na katero stran spadam. In seveda sem si želela biti sonce. Le kdo si ne želi biti sonce?

Imeti tople oči in žareč nasmeh, ki sta sposobna zbuditi tudi Trnjulčico. In to brez poljuba!

Srečala sem jih že veliko. Enih in drugih. In takšnih, kot sem jaz, ki še kar ne vejo, kaj so, in če je prav, da so, karkoli že so.

Kako prepoznate sonce?

Ko vstopi v prostor, se dejansko vsi obrnejo za njim. Dejansko. No, morda nekateri ne bodo priznali in verjetno so, kot povsod, tudi tu izjeme, ki jih iskreno ne bodo opazile. Ampak saj veste, kako smo ljudje in čredni nagon - če pozornost preusmeri pol gostilne, jo bom pač še jaz, a ne?

Rekli boste, da imamo vsi svoje sončke. Itak jih imamo. Toda ne govorim o tem. Govorim o tistih ljudeh, ki so sposobni biti sonce za vse. Imela sem takšno prijateljico. In kmalu ugotovila, da so ta sonca izredno podobna resničnim. Če jih pogledate od bliže, na njihovih površjih divjajo najhujše nevihte. In od blizu se na njih zlahka opečete.

Ali res lahko nekdo od samega tlačenja slabo sprejemljivih čustev, kot sta jeza in razočaranje, začne žareti? Ali sončevost pride sama od sebe in imajo ti ljudje pač smolo, da so se rodili z nalogo, da vsem kažejo pot, delijo nasmeške, skrivajo zamere in ves, popolnoma ves, čas pazijo, da ne bi pokazali, da se jim kaj ne zdi prav? Ali pa so to ljudje, ki niso resnična sonca in ki si to samo želijo biti, ker so bili kot lune premalo opaženi?

So resnična sonca morda lahko le tisti, ki za to dolga leta garajo, se odrekajo izgubam časa, kot je samopomilovanje, in pač potrpijo posmeh na račun svojega prizadevanja?

Kako prepoznate luno?

Je bolj tiha, mirna. Ne izpostavlja se. Seveda sveti. A ne more, če nima ob sebi vsake toliko časa vsaj enega sonca. Zato se nanj nalepi, takoj ko ga sreča. In ga ne izpusti zlepa iz rok.

Imela sem še eno prijateljico. Ki je nekomu zaupala, da se z mano druži le zato, ker se ji smilim, ker nimam nikogar drugega. No, to je bilo kakšnih pet let nazaj, ko sem začela s študijem. In to je bila moja takratna sošolka, ki je vedela vse o meni in mojem socialnem življenju, ki mu ni prav nič manjkalo. Zato me je skoraj kap. No, saj ne rečem, lahko da si je ta nekdo vse skupaj izmislil, da bi me prizadel. Ampak me ni. Dal mi je vedeti, da me čaka še veliko dela. Saj sem očitno bila videti čisto drugače, kot bi si želela.

Res nisem hotela, da bi si ljudje to mislili o meni. Da se morajo družiti z mano, ker nimam nikogar. Menim (in že takrat sem), da ima vsak lahko toliko prijateljev, kolikor mu jih ustreza. In če je to število bližje ničli kot stotki - nič zato. Saj ni treba zaupati vsakemu, ki ima pet minut časa, kajne? :)

In potem sem se spomnila na to zgodbo o soncih in lunah. Sem res luna??? Neeee, grozno, zakaaaaaj??? Zakaj me ne marajo? Itd ... Ponovno poudarjam, to je bilo pet let nazaj in sem že zdavnaj predelala ... :D

So si lune same krive za svojo potrebo po soncih? Ali v bistvu samo spijo zimsko spanje sveto prepričanega, ki meni, da sam zase ne more storiti nič?

Naučila sem se, da si, ko se mi zdi, da res potrebujem objem (saj veste, tisti drugačemebokarkonec občutek), rečem, da sem sama sebi dovolj. No priznam, včasih malo pogoljufam in pobožam velikega oranžnega mačka, če mi ne uide. Ampak sicer mi uspe nekako predihati kiks. S čedalje manj solzami in želodčnimi krči. Ali to pomeni, da sem v resnici sonce, samo da moram to še odkriti?

Mislim, saj potem smo vsi lahko sonca. In ni izgovora, ki bi nekaterim dovoljevali, da drugim pijejo kri. In potem tista prej opisana sonca v bistvu izgubijo pomen, ker lun itak ni in ne rabimo nekega nasprotja. Oh, ta matematična logika me nikoli ni daleč pripeljala.

Smo morda vsi lahko sonca samim sebi in morda še komu, kdaj pa kdaj, le da nam morajo močnejša sonca pokazati, kako tja priti? Ampak zakaj potem enim ni treba niti migniti s prstom, da so tako čudoviti? Ali je le videti tako?

Morda se bo slišalo precej nevoščljivo, ampak zakaj, hudiča, se vam nekaterim uspeva tako dobro skrivati za krinko svoje popolnosti, da vas kljub temu vsi obožujejo? In če se ne skrivate, zakaj tudi zame ni vse tako preprosto? Kaj sem v svojih skoraj petindvajsetih letih storila hujšega kot vi?

Danes še vedno ne vem, kdo sem. Sonce ali luna? Vem, da se me včasih ljudje razveselijo. Tudi živali. Včasih. Vem tudi, da si mnogokrat želim, da bi imela ob sebi koga, ki bi me znal pogreti, kot to počnejo sonca. Vem tudi, da po druženju z določenimi ljudmi žarim. No, ne fizično, pač prekipevam željo po delu, navdihi se kar sami podijo v mojem oblaku in vse je tako ... lahko.

In potem me je sram, ker se sama res ne spravim tako zlahka v stanje, v katerem sem, ko me (vsaj na videz) brez večjega naprezanja nasijejo moja sonca. Sem luna? Karkoli sem, pač sem. Ne vem, če se ima s tem sploh smisel obremenjevati, ker me je do sedaj le oviralo. In baje, da tudi če sem čudna, to sploh ni čudno, ker je vsak na tem svetu drugačen in edinstven in ker bo nekdo nekoč vzljubil prav vso tisto čudnost v meni.

Ali je ta zadnja fora o nekom, ki me bo vzljubil takšno, kot sem (podobno kot tista prej o soncih in lunah) le še en nateg iz še ene pravljice? Mislim, da je - vsaj glede na dejstvo, da, razen materinske, nobena ljubezen ni brezpogojna ... ampak kdo ne sanja rad? ;)