Zakaj mi ta objava ni bila všeč, lahko izveste na znani slovenski spletni strani za mlade starše ali pa nadaljujete z branjem bloga. Bo iz konteksta vse jasno.
Poznate zgodbo o fantu, ki je imel navado strašiti sovaščane z novico o požaru, ki ga ni bilo? Prvih nekajkrat so mu nasedli. In čeprav je bilo olajšanje ob ugotovitvi, da v resnici ognja ni, veliko, so se ga kaj kmalu naveličali.
Minilo je nekaj časa in v vasi je res zagorelo. Ta isti fant je to odkril (lahko da je šlo celo za njegov dom, sem že pozabila) in tekal okrog, trkal po vratih in prosil ljudi za pomoč. Verjetno ni potrebno poudarjati, da zaman, saj mu nihče več ni verjel.
Iz te pripovedi bi se vsak lahko kaj naučil.
Če torej čutite potrebo po izpostavljanju, pozornosti ... se greste lahko zaradi mene goli kopati v Savinjo pri Splavarskem mostu (čeprav vas bodo starši otrok, ki se igrajo pri Mišku, verjetno prijavili), lahko se slikate z duck-face izrazom, lahko podrete kak absurden rekord o goltanju zlatih ribic ali pa se lotite bloganja in nato preverjate klike ... karkoli ... samo ne širite namišljenih slabih novic.
Na svetu je že brez žalostnih izmišljotin dovolj hudega in ljudje vam bodo hvaležni, če jih ne boste strašili v prazno.
In, ja, vem, da sem s tem blogom dala avtorju veliko pozornost, ki si je niti malo ne zasluži, a se bo morda nekoč nekje celo našel kdo, ki bo upošteval moje mnenje.
0 komentarji:
Objavite komentar