Jezne odločitve in vesele obljube

Zadnjič sem videla tole sliko. In zapisane trditve me grizejo že nekaj časa. Torej je res, ne?

Kolikokrat sem že zagnala vse nekam in rekla "NIKOLI VEČ!" ali "DOVOLJ IMAM!" in kasneje to obžalovala.

A sem zelo načelna in se svojih odločitev ponavadi držim kot pijanec plota, sploh če sem jih izrekla naglas.



Res znam biti tečna. Verjetno ste tudi že opazili, da sem vam kdaj sposobna vreči pod nos, da ne govôrite reči, ki jih ne mislite. Ker se res trudim, da jih sama ne bi.

Že doma me gledajo po strani, če sem preveč picajzlasta glede obljub. Ne vem, verjetno sem jih že prevečkrat vzela zares in nato ugotovila, da so bile le trenuten navdih.

Včasih, ko še nisem bila sposobna reči ne, sem si nakopala vse, kar so me prosili. In se izkopavala iz tistega kupa obljub, kakor sem vedela in znala. Jasno mi je bilo, da sem si vse naložila sama. Včasih je bila posledica neprespana noč, včasih kakšen prepir, ker sem bila razdražena, včasih tudi poškodba, ampak vedno, res vedno, je bilo dobro čutiti, da sem toliko zmogla.

Tudi če sem za ceno izpolnitev vseh obljub škodila svojemu zdravju.

Kmalu sem ugotovila, da ni treba. Da ljudje ne bodo nič jezni, če jim bom rekla ne. Jezni bi lahko bili le, če bi prenagljeno rekla ja in se kasneje premislila. Zato pač dvakrat pretehtam, preden ponudim prst, in dam tudi vedeti, da to ne pomeni dovoljenja, da bi mi kdo odtrgal roko.

Ne vem, če razmišljam prav. Pač delujem po svoji vesti in po principu ne stori drugemu, kar nočeš, da kdo stori tebi.

In čisto verjamem, da vas večina razume, da so nekatere težke besede izrečene v jezi in da je ultimate, postavljene med prepirom, treba jemati z rezervo. Sama sem iz tega dejstva že diplomirala, a zaradi dušeče potrebe po natančnejšem razumevanju že delam doktorat.

Ampak vseeno. Težke besede prizadenejo. In ponavadi niso le konj ampak kar slon, če ne celo brahiozaver. In zato, dragi moji, zato ne sprejemajte odločitev v jezi. Če pa jih že morate, jih ne izrekajte na glas, sploh če se toliko poznate, da veste, da jih boste ob prvem sončnem žarku po nevihti pozabili.

Želim si, da sama ne bi nikoli več pregrešila katerega od teh dveh pravil, a sem tudi jaz samo človek. In obljubim, da se bom potrudila okolico jemati z rezervo, kot me je naučilo življenje in zatisniti ušesa, ko bo to potrebno.

Aja, še nekaj.

Glede obljub - ali se vam zdi res častno, da si dovolite, da je počutje tisto, ki bo vplivalo na dejstvo, da se jih (ne) držite?