Mica

Tole res moram dati iz sebe.

Ste opazili, da sem nekaj časa nazaj na fejsbuku zamenjala profilno fotko? Ja, to je to. Ste prebrali, kaj sem napisala zraven?  

"Naša nova muca Mica :) hvala tisti svinji, ki jo je zavrgla - naj crkne zapuščen(a), kot je želel(a) ubogi živalici! :)"

No, Mica je super. Zdrava, vesela, cele dneve prede na kavču, sploh če je kdo zraven nje. (Nimam pojma, kaj bomo s toliko preje ...) Še vedno fehta za hrano, ampak jo je potrebno malo shujšati. Ko je prišla, je bila tako okrogla, da smo mislili, da je breja. (Pa ji je očitno samo uspelo res veliko naprositi ali nakrasti - v tem malem naselju so same dobre duše, ki vejo, kaj je mačja ljubezen.) Majhna je še. Lahko da bo takšna tudi ostala. Ima egipčanske oči in nekaj črnih flik. 

Le naša ni več. Danes odhaja. 



Ok, pa gremo od začetka. 

Imeli smo piknik. Okrog očeta je skakala mala bela mačka. Nismo se je mogli znebiti. Ker so jo vsi podili, sem jo (s težkim srcem) tudi jaz. Pa se ni dala. Z žara je preveč dišalo in človeška bližina je bila preveč varna.
Po kakšni uri ali dveh izogibanja hitrim tačkam in preklinjanja pri sami sebi, zakaj moram to bitjece prepoditi in zakaj se ne pusti, sem izvedela, da je bil moj trud nesmiseln. Baje je zmagala. Moj oče je še hujši kot jaz (morda pa tudi sama nekoč postanem taka) in se je v mucko "zaljubil". No še prej se je ona vanj. 

Nekaj časa pred piknikom je sosedom hranil dva mačja ljubljenčka. In to belo čudo se je tako suvereno uštulilo, da je cel teden hranil še njo. In jo tako pomotoma posvojil. Ob njenem karakterju bi se itak vsakemu srce zmehčalo. In najprej sem jo hotela imeti jaz. Poskus je bil (žal) neuspešen.
Nato ji je mama našla dom in uredila sterilizacijo. Ker brez tega ne bi nikogar prepričala, da jo vzame.
Isti dan, ko je Mica prišla z operacije, je mirno potrpela pri očetu. Z njo je presedel pol noči, če bi slučajno šlo kaj narobe. Naslednje jutro je bila že popolnoma ok. In družabna. Z Denisom sva posnela nekaj fotografij.

Kmalu po tistem sem dobila mamino sporočilo, da se mucka in ati res dobro razumeta in da obstaja "nevarnost", da jo bomo obdržali. Ko sem se za tem oglasila v Braslovčah, je dobila že ime. Vse je dobro kazalo. Imeli smo pa še en problem. Kako bosta shajala z Voltom? Naš direktor je namreč tako teritorialen, da niti spati ni hotel v istem prostoru z njo. Smo čakali, če se bo stanje kaj uneslo, mala mu je celo dala poljubček, ki ga je bolj zmedel kot navdušil, a ni imelo smisla. On je še naprej odhajal nočit ven.
Predvčerajšnjim je prišel domov malo krvav. Je kastriran, ampak še vseeno se ne pusti vsakemu zafrkavati. Morda ga je tudi pes. Ali kakšna žica, v katero se je zapel. Bistveno je, da če ne bi bil zunaj, se mu to ne bi zgodilo. In tako je padla odločitev. Mica mora oditi.

 Želim si, res si želim, da bi ljudje, ki jo bodo dobili, znali z mačkami. Da bi jih razumeli in do zdrave mere tolerirali njihove neumnosti. Da bi jo, ko bo prišla prosit za hrano, pobožali, ne odrinili, čeprav je že dobila dnevni obrok. 
Mislim, saj ni treba z njo prebedeti noči. Ali ji kuhati. Ali početi katerokoli verjetno nenujno neumnost. Samo enkrat na leto jo naj peljejo na pregled, naj ji dovolijo spati noter na varnem (zunaj je še vedno živčna - očitno ni vajena potepanja) in naj ji dajo hrano, ki jo potrebuje. Pa naj jo še kaj pobožajo in pocrtljajo. Čeprav dvomim, da bi se zadnjemu lahko izognili. Je res prepričljiva. :)

Srečno, Mica! :)