Spekter 10/12, kolumna: Vse bo še dobro

Vlada nam ukinja pravice, ki so jih s trdim delom dosegli naši predhodniki in se jih še trudijo dosegati naši vrstniki. Najprej vzporedni vpisi, zaporedni vpisi, ukinitev kakršnega koli brezplačnega študija po končani sedmi stopnji (po starem), slišala sem, da bolonjci od naslednjega leta naprej tudi po končani prvi stopnji ne boste mogli brezplačno na drugo …



Srčno upam, da zadnje ni res, saj vam iskreno privoščim čim daljšo mladost in brezskrbnost študentskega življenja. Ki pa sta se zame končala. “Na zavodu bom, ko diplomiram,” sem rekla fantu s solzami v očeh in on je odvrnil: “Dobrodošla med odraslimi! Ponosen sem nate!” Kolegi z gradbeniško izobrazbo sicer pravijo, da to ni najlepša prihodnost. In po štiriindvajsetih letih doseganja in preseganja tujih in osebnih pričakovanj je tale padec kar malo zoprn. Ampak vsaka stvar je za nekaj dobra.

Morda nam bo vsaj na videz približajoča se ukinitev brezplačnega visokega šolstva koristila. Morda bodo študenti študirali bolj resno. Kot si to želijo profesorji že zdaj. Morda se bodo fakultete potrudile in ponudile programe, ki se jih bo res splačalo kupiti. In ne takih, ki jih lahko nadomesti nekaj elektronskih knjig in malo nadarjenosti. Morda bodo študenti lahko celo sami izbirali pedagoške delavce in sestavljali študijske programe. Ker bi bilo fer, da če nekaj plačamo, dobimo za to največ, kar je mogoče in točno tisto, kar si želimo.

Morda se bo bolje poskrbelo tudi za praktično usposabljanje. Da se ne bomo kljub diplomi in popolnoma naštudirani teoriji na delovnem mestu vsega učili znova, saj bo v praksi drugače. Morda bodo uzakonili na vseh fakultetah in za vse delodajalce obvezen predmet ali tečaj z nazivom “osnove moralnega kapitalizma”, morda celo nadaljevanje tega predmeta. In se nas bodo delodajalci prisiljeni naučiti ceniti kot vir sodobnega znanja, svežih idej, mladostniškega entuziazma in pridnih rok.

Morda se bodo stvari spremenile na bolje. Ker slovenskemu gospodarstvu v resnici gre vsak dan bolje. Očitno le z denarjem po dvaindvajsetih letih še vedno ne znamo. In če danes jaz malo pametujem s tole kolumno in bo jutri kak komentar napisal še kdo, če bo čez nekaj dni želja po znanju in poslovnem uspehu zajela študente mariborske univerze in morda čez nekaj mesecev še vse ostale državljane, bo morda čez kakšnih petdeset, sto let tudi naša oblast kaj ukrenila v tej smeri.

Zato verjamem tistim, ki pravijo, da gre na bolje. Ker, če hočem ostati v naši čudoviti deželi, druge možnosti nimam.

V Spektru sem pisala tudi, kako in zakaj se lotiti diplome ter pokomentirala, kako je na študentsko delo vplival ZUJF (podatke smo pridobili tudi od nekaterih najpopularnejših študenstih servisov štajerske regije, posebna zahvala za izčrpno mnenje pa gre e-servisu).

Seveda se, vsaj toliko kot moje, splača prebrati tudi vse ostale prispevke mladih umov, mene pa je najbolj navdušil Matejev komentar "Čigava si, beseda?"