a big girl gone to prague

Tudi v Pragi sem se trudila pisati dnevnik. Ampak ni uspelo do konca, taglavno pa lahko preberete enkrat, ko bo dovolj časa, ko ne boste vedeli, kaj početi ali pa ko se boste odpravljali na izlet v češko prestolnico. Če vas zanima še kaj več o tem čudovitem mestu - mislim, da imam ogromno odgovorov, kar jih ne posedujem sama, jih pa lahko pridobim.

duet, 21. 9. 2009

se še spomiš najinih sanj? 

o hiši ob morju. 

nekje na toplem. 

mene je opomnilo poletje. 

želim si, da bi bila dovolj stara, sposobna, preskrbljena. 

da bi imela za sabo najlepša leta in se bila pripravljena ustaliti. 

da bi se bil pripravljen ustaliti z mano, 

da bi jaz bila pripravljena ustaliti svojo čustveno nestabilnost. 

da bi že takrat bila lahko hladna, kot sem sedaj 

in da bi sedaj lahko bila tako ljubeča kot bom takrat.

Mission impossible #1: Celje - Ljubljana - Zagreb - Ptuj - Celje

Dan se je čudovito začel. Če odmislim dejstvo, da sem morala vstati ob 5.25 in v mrzlem jutru nekaj minut zdržati na stari avtobusni v Celju. 5.58 smo odrinile proti Ljubljani, kjer je bilo potrebno odložiti eno sopotnico in pobrati drugo. Na poti v Rožno sva s Tejo prehitele delovni čas pekarne in očitno izgledali kot da sva še včerajšnji, saj se nama je prodajalka pomenljivo smehljala. "Ne, ne, midve sva ob šestih trezni štartali iz Celja," sva razložili. Pa ne ker bi nama bilo izpod časti, da nekdo meni, da sva pri teh letih celo noč prežurali, le zdelo se nama je, da si nasmejana pekarica preprosto zasluži najino iskrenost.

neprilagojena #1: čisto posebni lampijončki

ko sem bila otrok, so me imeli vsi radi. mami, ati, dedka, babici, teta "Bonana" (ker takrat še nisem znala prav povedati njenega imena), gospa Fanika (naj počiva v sreči in obilju, ne le miru) z vso svojo družino in ostali bližnji predstavniki moje rodbine.

današnji dan me spominja na kruto smrt, ki se je zgodila lansko leto za isti študentski "praznik". navadno me kljub izjemnosti življenjski dogodki ne pretresajo. in tudi takrat je bilo tako videti. sem pač taka, da izgubo nekoga, ki ga poznam (bolj ali manj osebno) prebolevam čisto drugače od ostalih. 

športna limonada

veliko se pritožujejo čez mene, ker sem iskrena in direktna. wtf? v bistvu se ljudje veliko pritožujejo čez mene na mnogih področjih. in se pritožujejo, pritožujejo, pritožujejo tudi ker nočem biti egoistična in hočem dati drugim svoje mesto. ker se sprijaznim s situacijo, v katero sem postavljena in iz nje izvleči največ. ker ne nergam, ko drugi nergajo. ker se nimam za lepšo od ostalih. ker če nekaj rečem, ponavadi mislim resno in mi grejo na živce tisti, ki govorijo stvari, ki jih ne mislijo resno. ampak na koncu bom jaz tista, ki bo vedno na strani šibkejših in ki bo delala družbo odrinjenim, kar pa taisti brez problema na hitro pozabijo in se že kmalu spet pritožijo.

slabi dnevi

Danes se lahko brez težav nasmehnem. Ker sonce še vedno sije, ker je bolečina v desni rami prešla iz močnega zbadanja v rahlo trganje in ker sta me ena stalna in ena nepovabljena domača žival zbudili ob človeški uri.

Impresionistična oda začetku poletja

Pravijo, da najboljše pesmi pišemo, ko nas kaj boli, teži, stiska za vrat. Mogoče  bi umetniki morali biti hvaležni za rane, ki nas silijo, da izbruhamo vso to kri, ki v želodcu povzroča opekline. Če se komu zdi, da sem se s svojim namigovanjem na totalno melanholijo in brezvolje bolj približala dekadenci, naj vas potolažim. Navdih je prineslo olajšanje in zavest, da še vedno živim, da moram naprej, da vsaka bolečina mine in da se bom grenčice tako navadila, da je kmalu opazila ne bom več. :)