želim si zdravila za vse bolezni. najprej za resnične in nazadnje še za tiste, najhujše, ki si jih izmislimo. en migljaj duhca iz stekleničke za vsako težavo. in kdo bo pozdravil duhca, ko bo od vsega kimanja imel vrat tako trd, da ne bo mogel izpolniti nobene želje več? rešitev mora biti nekje drugje. v popolnem človeku, stroju brez napak. stroju ki ne čuti. če ne čutiš, da je kaj narobe, verjetno ni narobe nič.
vendar si želim čutiti. včasih, ko je to dobro. čutiti spočitost, mir, ravno pravo temperaturo, malo adrenalina za navdušenje in malo okolice za navdih. kako se v nekaterih vonjih najde toplina in v nekaterih oblikah varnost. rada bi poiskala še tiste oči, ki odsevajo zadovoljstvo in ne neke lačne praznine, ki v trenutku doživetja pozabi, kaj je vsrkala in hoče le več.
želim si početi, kar me veseli in to dati ljudem, da bi bili zadovoljni z mano. da bi pokazala, da zmorem in da bi bili oni srečni, ker mi je uspelo, pa čeprav samo na pol. z od vsakega malo konstruktivne kritike pa bi vsem ustregla in vsakega izdala z različnimi zgodbami z istim ciljem: zadovoljiti druge, da bom zadovoljna sama.
želim biti domača. na tem svetu, v tej galaksiji naj bi se vsi počutili, kot da sodimo sem. kamorkoli, kadarkoli, med katerimikoli bitji. ne maram nejevernih pogledov nevrednih, ki samo čakajo napako in izgovor za izliv nezadovoljstva nad lastno situacijo na mojo prisotnost. nisem tam, da bi jim dala rešitev, tam sem samo zato, da jim ponudim malo podpore in mogoče tolažbe. če bi jo želeli. kot vse drugo namreč imam razlog, da sem in ko bom našla svojo nalogo, jo bom tudi izpolnila.
želim delati prav. nobenih napak, splošno dobro in brez vpliva relativnosti. vsaka napaka povečuje motečnost mojega obstoja, ironično, včasih celo vsako dejanje, ki se sprva zdi pravilno :) no, zato si lahko samo želim. ker je prav res vedno relativen. še pri posameznikih.
želim si najti tvoj prav in ga uskladiti s svojim. tvoj prav, ki se spreminja in nadomešča, dopoljnjuje in pojasnjuje iz dneva v dan iz meseca v mesec. rada bi znala in vedela. ne samo tolerilala. sestavila nekonfliktni konstrukt z nama obema, brez izhodov v sili in brez izgubljenih življenj. čeprav to ni najlažje. rada bi vedela, če se lahko spremeniš. samo malo obrusiš in oblaziniš, da ne boš tako oster, da me včasih še misel nate zaboli.
želim si ljubezen. sedaj, ko vem, kaj vse ni in še vedno iščem, kar je, me ne bi presenetilo, če bi se mi tudi na tej poti izmuznila na kakšnem razpotju. ona levo, jaz desno, ti si itak že nekaj časa par kilometrov zadaj. dober v vsem, kar si, ne čuteč potrebe po iskanju. kar imaš, je dovolj, da preživiš, da preživiš še mene in še najmanj dve taki zraven...
pri tridesetih stopinjah v dolgih hlačah me spet zebe in maček, ležeč na moji nogi, blagodejno vpliva na notranjo temperaturo. še en razlog za tvoj posmeh in užaljeno opazko, da z mano je nekaj narobe. najmanj nekaj.
jaz pa si samo želim, da z mano ne bi bilo narobe nič :)
0 komentarji:
Objavite komentar