podaj mi roko. pardon, prodaj. seveda mi lahko zaupaš. pazila bom nate do naslednje na videz boljše ponudbe. do takrat bova igrali skupaj. srečo in žalost in ljubezen. šli bova v moj mavrični svet in ko se nama bo zazdelo, bova vključili photoshop in ga popravili. malo ga boš pobarvala ti, nato jaz. zožila boš svoje boke, ki se mi naravni zdijo tako čudoviti in jaz si bom sčistila kožo, čeprav ti je vseeno. počeli bova stvari, da bi bili všeč samim sebi. tako dolgo, da bo slika umetna, polna tujih barv in umazana s perfekcionizmom.
moj svet bova uničili. in preveč boš sebična, da bi me spustila v svojega. tako bom sama brez ekosistema tavala po lentu in razmišljala o smislu življenja. zakaj si mi potisnila v roke novo osebo in zakaj sem jaz tebi prepustila del energije. tiste, ki jo hranim za ljudi in trenutke, ko jo resnično potrebujemo. zdelo se mi je, da si vredna. da si resnična in ne samo senca iluzije.
morda ji bom dala priložnost. novi osebi. novemu bitju in končno človeku. najprej ga bom zaznala. kot energetsko polje, ki privlači ali odbija, beži ali vabi. počasi bom obrnila glavo, še prej pa se bom odločila, če to osebo spustim v svoje magnetno polje. seveda ne bom. ne še takoj. vsekakor niti ne tako dolgo, da bi se ne naveličali niti najbolj vztrajni. ker je napačnega spola. ker je prestara. ker me ne jemlje resno in ker nima pojma o mojih strahovih. in se bom nasmehnila, pogledala čez ramo in odšla. naslednjič bom srečala njeno energijo, ki se prebija v polje tretje osebe. in bom zadovoljna. da ta tretja oseba nisem jaz in da mi je uspelo obraniti trdnjavo.
tako se bosta igrali. druga in tretja oseba. in še nekaj drugih. dvojina, množina. podajali si bodo roke, nasmehe in srca. in trgali koščke duše ter cefrali jetra ob alkoholnih omamah za malo poguma. tudi sama bom zraven. kot opazovalka. voznica, brez etanola še vedno nesposobna vdaje. ničesar nisem obsojala. nasprotno. občudujem te pretoke sreče in žalosti in ljubezni. in spoštujem sposobnost brezbrižnosti za strah. in se nasmejem vsaki prižgani iskri in uspešno izognem požaru. kot opazovalka zaenkrat brez želje nastopiti v igri.
svet je čudovit. jemljemo ga in se nam daje. uničujemo ga in se obnavlja po svojih močeh. bila sem kot svet pa ni več šlo. veliko vas je, ki ste še vedno taki in vam bo uspelo. navijam za vas. bojevnike. dobre ljudi. želim si vas imeti ob sebi, ko bom odhajala. ko se bom vračala in ko me ne bo. ker ste vi tisti, ki boste zemlji vrnili moč in ekologom upanje.
na ta vroč dan se ne sprašujem, zakaj je pred pol ure lilo. oblaki so se trgali in čutila sem njihovo olajšanje. nisem se obremenjevala z vzroki, pomembno je le to, da se bodo do popoldneva razkropili za nekaj iger. družili se bomo, kot vsak dan. poslušali neumne opazke in jih vračali z močno rotacijo, da jih bo nemogoče sprejeti. končno se bo našel kdo, ki bo žogo umiril in nekdo, ki bo pustil, da pade. da bomo lahko začeli od začetka z novim servisom v celofan zavitih besed, ki bi jim naše babice rekle žaljivke, mi pa jim pravimo komplimenti.
spreminjamo se. spreminja se človeštvo. spreminja se zemlja. energija se pretaka in nadzor je še vedno manj kot deset odstoten. morda bi se povečal, če bi imeli kontrolo nad sabo. če bi se spustili z vajeti, ko bi bilo to ustrezno in zadržali kakšen rafal zase, kadar ga mimoidoči ne potrebuje.
umetnost plavanja s tokom in izogibanja oviram, lovljenja priložnosti in opazovanja okolice. živeli bi mirno. in dolgčas bi nam bilo. čeprav sama včasih nimam prav nič proti dolgčasu. sedem na kavč, kmalu si premislim in že ležim pokrita z odejo in novimi zapiski pred sabo. pretvarjam se, da se učim za izpit, v resvici pa sanjarim, da se sporazumevava s pogledi, da se čutiva s sedmim, osmim in devetim čutom in da nama ni vseeno, če se bova prizadela. da sva končno ugotovila, da sva za skupaj za naslednje prehodno obdobje in morda bo to zadnje in se bo zavleklo v stara leta. mogoče bova lahko živela skupaj in boš ti prenašal moje obade, ko bom jaz tvoje muhe in ne boš dajal le prva dva tedna do mesec in ne le jaz nato do konca. da bova blizu in hkrati sposobna ohraniti prepotrebno distanco, da bi lahko zdržala en z drugim.
poskusila bova. posnela novo fotografijo in ustvarila nov svet. da nama ga ne bo škoda uničiti. saj sva oba že prestara, da bi nasedla frazam, kot je »spusti me blizu, ne bom te prizadel(a)«. počasi bova prispevala dobrino za dobrino in v strahu, da sva dala preveč, jemala nazaj in reciklirala. korak naprej, dva nazaj. ustvarjala bova kot labirint zaraščen vrt in še bolj zapletala že tako zapletene klobčiče nasmehov, namigov, želja in strahov. končno bova odkrila skupno pot, sredi vrta pod golim nebom meter in pol narazen pogrnila dva armafleksa in se zastrmela v zvezde.
zbudila se bova v resničnost - deljenje teritorija ni preprosta stvar. podrejanje je absurd. kakor se jaz nočem podrediti tebi, nočem, da se ti meni. preganjala bi se kot dva mačka, ki ne dovolita prevlade. crkljanje bi se sprevračalo v krvavi boj in obratno. zato bova raje stala malo bolj narazen, umikala poglede in ignorirala očitne znake. srečna bom, ko te bom videla z drugo(im) in bom vedela, da ni več skušnjave, ki bi me zvabila v nevarnost. ostala bom zvesta svojemu wattu, ki ne bo imel razloga, da bi ljubosumno varoval teritorij in »šprical« po sobi. tako bom prihranila tudi pri čistilih.
0 komentarji:
Objavite komentar