no pa sem tukaj, tik pred koncem. namesto, da bi pohitela v prihodnost, kot pri vseh prejšnjih, se tokrat bojim. (ne)izbire, (ne)gotovosti, (ne)vednosti.
če pomislim, kaj vse sem pustila v teh petih letih in prištejem vse, kar sem dobila, je moj dobiček večji, kot bi si ga lahko predstavljal katerikoli broker pri najbolj perspektivnih vrednostnih papirjih. večino čudovitih ljudi, ki so me v življenju najbolj podpirali, vodili, konstruktivno kritizirali, vzgajali, ljubili, žalili, utrjevali, učili in greli (pa prosim, ne zamerite vsi dragi iz predštudijskih let, na vas nisem pozabila) sem spoznala tukaj.
ob vpisu na fakulteto vas večina verjetno ne razmišlja, kaj boste imeli od vsega tega. verjetno žur in če bo vse po sreči zaposlitev, ko končate. na zadnjo sem računala tudi sama. kdo bi si mislil, da nekaj let tako spremeni gospodarstvo. ko sem se vpisovala, seveda nisem imela pojma o svetovnem gospodarstvu. nisem vedela, da večina podjetij (sploh gradbenih) dela s posojili, da je trg prenasičen, da je gradnja v domovini umetno napihnjena, da je čas, da nas po slabih deset letih vzpona nekaj “zatolče” in postavi na realna tla. ne rabimo toliko prehitro zgrajenih t. i. luksuznih stanovanj, prevelikih večdružinskih hiš, predvidenih za eno tri in pol člansko zasedbo, ne rabimo toliko hotelov, nakupovalnih centrov, pisarn… si pa želim kakšno urejeno in poceni telovadnico več, mogoče centre za otroke, katerih starši garajo za minimalno plačo, da bi družina preživela in niti ob popoldnevih ne uspejo preživljati družinskega časa v upanju, da bo čez vikend lepo vreme in da se bodo lahko odpeljali na izlet. tudi njim čas pobegne.
mislim, da se nam vsem to dogaja. čas beži, mi pa smo še vedno ujeti v socialističnem kapitalizmu, ki se je kar naenkrat zaradi neugodnih gospodarskih razmer sprevrgel v krvavo borbo za obstanek. tudi ljudje, ki so si nabirali dobiček, izgubljajo čast, podjetja, družine. naša fakulteta ni nobena izjema pri tem negativizmu. v zadnjem letu sem slišala ogromno žalostnih zgodb, ki jih študentje ponavljajo toliko časa, da pozabijo na tiste srečne in padejo v brezno melanholičnega obupa. ponosna sem, da me, drugače precej labilno, niso vzeli zraven in hvaležna vsem višjim silam (materi – 174 cm in očetu – 185 cm) da so verjele vame. in še vedno verjamejo.
če se vrnem k žalostnim zgodbam, je to študijsko leto vse tekoče “sranje” (neuspešnost študentov pri zelo zahtevnih izpitih, goljufanje pri pogojnih vpisih in zaščitenost do konca habilitiranih kočevskih medvedov) presegel dogodek letošnjih lampijončkov. menim, da nam je vsem žal za človekom, ki je sicer vedno presenetil s težavnimi izpiti, obsežnimi vajami, vendar po drugi strani tudi s kopico znanja, delavnostjo in dostopnostjo študentom. te zadnje vrline popolnoma presegajo vse naloge, ki smo jih dobili in so nas spravljale ob živce, kalile in prisilile, da si med sabo pomagamo in da se naučimo delati. žal ponavadi prepozno spoznamo, da ni pošteno videti samo minusov. ob vsem joku in čudovitih posmrtnih besedah ne morem pozabiti vseh kritik, ki sem jih slišala. veste, nihče ni popoln, ampak, če bo ob mojem izostanku na tem svetu na mojem delovnem mestu zazevala takšna vsesplošna praznina, kot je za Asistentom Matjažem Tajnikom (za nas študente je bil vedno najprej Asistent, in to z veliko začetnico), bom vedela, da sem opravila več kot dobro.
od njega se lahko naučimo marsikaj, najpomembnejša lekcija, ki bi si jo vsi morali zapomniti in nam jo je po mojem mnenju skušal dati s težavnimi pisnimi izpiti, je star rek: “kjer je volja, je tudi pot”. in ko iščem nov življenjski cilj in se sprašujem o smrtnosti in izgubi, se sprašujem, ali ga sploh potrebujem? slej ko prej se mi bo pokazal sam. mogoče bodo želje postale tako močne in svobodne, da se bo izrazil. mogoče bom končno dobila tisto idejo, ki jo čakam že ves čas ali pa ugotovila, da je bila pred mano in sem jo samo spregledala. ljudje dobivamo priložnosti vsak dan in naši nalogi sta le, da smo iskreni do sebe in izbirčni.
letos sem prvič doživela lent. neprijazno postrežbo, simpatične hostese, raznovrstno glasbo, gnečo, in neprecenljivo, ure z mojimi najbližjimi. najbolj presunljivi so bili nastopi skupin na novem trgu, ko so se med fračami predstavili vsi od najmlajših do najstarejših udeležencev dandanes vse bolj popularnih alternativnih delavnic. sij, ki so ga oddajale gospe, ko so plesale trebušni ples s svojo učiteljico v seksi arabskih kostumih, me je spravljal v jok. že sam spomin na vso tisto srečo, vznemirjenje, znova najdeno ljubezen do življenja, ki so jih radodarno razsipale med vse gledalce, me še ta trenutek sili, da brišem tipkovnico. toliko energije iz preprostega zadovoljstva početi, kar jih veseli.
če me vprašate, kaj si želim početi naslednjih 50 let svojega življenja, bi se še učila. vsekakor pa nočem nikoli več delati za mizerno plačo pri nesposobnih direktorjih in na podkupljivem trgu.
to je vse, kar me je naučilo študentsko življenje. da v bistvu bolj vem, česa nočem, kot, kar si želim in da je na koncu diploma le papir, za katerega redkokdo ve, še manj pa jih spoštuje, koliko truda si vanj vložil in da lahko delam tudi karkoli, kar ni neposredno povezano z gradbeništvom. in da ne smem izgubiti volje do življenja, ker je to eno najbolj sebičnih dejanj na svetu. dragi bruci, želim vam polna študijska leta, kolikorkoli jih že bo in zavedanje, da nobena odločitev ni napačna.
0 komentarji:
Objavite komentar