spreminjamo se v robote. da lahko preživimo. da lahko pustimo preživeti. tlačimo jezo, srečo, ljubezen, nezadovoljstvo, sočutje, hrepenenje in vso ostalo čustveno navlako. saj je večino časa in v večini situacij skrajno neprimerna. izgubljamo osebnost in štirje tipični hipokratovo-galenovi karakterji so zmazani v veliko packo neumestnosti. ali na tak način še sploh obstajamo?
morda so čustva res zadnje, kar nas dela človeške ali pa so ravno ta tista, ki nas pokvečijo v navadne živali, ki ravnajo le nagonsko. seveda je naravno, da občutimo. nekateri premalo, drugi preveč. pravzaprav ne vem, če obstaja kdo, ki lahko količino sprejetih in oddanih občutij nadzoruje. zakaj bi sploh poskušali, če je to praktično nemogoče popolnoma doseči?
trud. še ena beseda, ki niti, ko se vanjo malo bolj poglobimo, ni tako zelo kompleksna, kot sama dejavnost, katero opredeljuje. trdim, da je je vreden že prvi korak, ki ga storimo, da bi nekaj dosegli. se trudimo dovolj ali preveč? kaj je ravno prav in kdaj nima več smisla? enako kot vsem drugim “življenjsko pomembnim” ciljem, bi morala tudi nadzoru čustev posvetiti več pozornosti. priznam, da sem površna. ampak, ko se bom za nekaj odločila, bom to dosegla. in vem, da se me sčasoma neumne pripombe in neutemeljene kritike okolice ne bodo več dotaknile. obenem pa mi na eni strani vsaka izmed njih da vedeti, da sem jo z nečim izzvala in povzroči samoanalizo o primernosti tega vzroka, po drugi pa razmislim, kdaj sem nazadnje jaz kaj podobnega storila komu drugemu. in spet iščem mejo, do katere se moram zaradi tega obremenjevati in slabo spati ter taktiko, s katero bom konflikt odpravila.
vse te aktivnosti ter njihove povezave se sprožijo v (pod)zavesti vsakega izmed nas. lahko, da smo nanje že imuni ali pa jih morda še slišimo, ko v nekaj stotinkah zašepetajo skozi naše misli. znajo biti nadležne, vendar jih še vedno prepogosto preglasi jeza, ki ohromi vso našo človečnost in povzorči, da nemočno bruhamo, kar smo nalagali zadnjega pol leta v službi, doma ali pa v fitnesu, ko nam je zopet zagrabilo isti živec v hrbtenici.
spomnim se, da sem se v zadnjem letu kar nekajkrat spustila iz vajeti. najbolj mi je ostal v spominu kolega z rekreacije, ki je nekako vedel, da čistim probleme prejšnjega tedna in je tako s še večjim veseljem dregal, kamor ne bi bilo treba. končno je izzval dve minuti zelo komplesnega, vendar koherentnega malo bolj glasnega govora z nekaj sočnimi za mnoge prezahtevnimi tujkami, s katerimi se postavljam, ko se počutim ogroženo, in navdušeno strmel vame skupaj z vsemi ostalimi udeleženci igre. utihnila sem in ga pogledala. naslednjo sekundo sva planila v smeh. še vedno nisem prepričana, če mi je takrat res naredil sramoto ali veliko uslugo, saj sem po sprostitvi verbalne bombe občutila res nepopisno olajšanje. fantu sem se sicer zahvalila, a nisem prepričana, da mi je verjel.
ob tem se poraja novo vprašanje. je morda res bolje, da sprostim, kar se nabira v meni, čeprav v malo neprimernih okoliščinah, da ne bi tega naredila naslednjič v še manj ustreznih? ampak KDAJ, KJE, KOMU? so res psihologi tisti, ki prenašajo vse? skupine za samopomoč in samonadzor, razne duhovne delavnice, ki bi nas morale očistiti in ostale posebne vaje za odpiranje čaker? je to tisto, kar pomaga? ali pa le še ena pogruntavščina sodobne ekonomije, ki so jo prodali tako, da so prepričali nekatere, naj verjamejo, ti pa naslednje in tako naprej do vznožja neskončne piramide...
nisem še poskusila. zame je deljenje osebnih zadev z drugimi precej delikatno. in bom, kot vedno, to možnost prihranila za konec. ampak problem obstaja. zato sem ga tokrat izpostavila. družba nas sili v hitrejše, bolj aktivno in izčrpavajoče življenje. misli nam zaposluje tisoč skrbi in vsaka dodatna predstavlja breme. kdaj si bomo sploh lahko vzeli čas zase, da razmislimo o prtljagi, ki nas po nepotrebnem obremenjuje ter o naši okolici, ki jo občasno pomaga nositi ali pa še dodatno nalaga.
težko je vse uskladiti. delati tako, da bo vsem prav, je še en življenjski oksimoron. zato se večina drži pravila “narediti tako, da bo prav meni”. pa ti je prav, ko pustiš svojim stvarem, da škodljivo vplivajo na druge? te ne zgrabi slaba vest ali povratna bolečina, ki jo trenutna “žrtev” projecira nazaj vate? izguba govornih sposobnosti ali prazen pogled sogovornika res ne morejo ustaviti nesmiselnih krikov, ki so posledica takšnega ali drugačnega nezadovoljstva?
privoščimo si in se včasih presenetimo. na dober način. zmanjšajmo glasnost in omilimo besede. poskusimo na mirni način in s konstruktivnim pogovorom. ali raje odidimo. ljubimo svojega sovražnika kot samega sebe, pravi biblija. se strinjam, da je tole pretiravanje. in glede na to, da se boste sedaj vsi, ki berete, poglobili vase in poskusili spremeniti odnos do drugih, naj dodam še eno drobno priznanje.
velikokrat, ko v sebi ledenim od jeze, ko se počutim nemočno in samo sedim ter strmim predse, si želim, da bi lahko - čeprav vem, da bi takoj za tem obžalovala - vse izkričala že tisti trenutek.
ker tako prekleto paše.
0 komentarji:
Objavite komentar