solata

na silvestrski večer se sprašujem, zakaj, za vraga, se nisem spravila pisat prej. z občutkom, da tipkam na silo, se porajajo misli, ki sem jih zadnjega pol leta sestavljala, obračala, brisala, razveljavljala in končno potrdila z oceno »zadovoljivo«.

življenje je osnovna konstrukcija. ne nujno nosilna, vsekakor pa nujna za obstoj. smisel pa mu dajejo detajli. že samo dejstvo, da rodna vas mojega očeta obstaja in mi je parala živce pol otroštva ni skladno z občutkom, ki me preveva, ko po trinajst letih od priselitve, devetih letih od zapustitve osnovne šole in štirih letih od odhoda iz vaškega kluba, stopam po neštetokrat prehojeni ulici in zrem v detajl - zvonik, ki mi je v nekaterih prečutih nočeh zvesto delal družbo. po četrt ure je odšteval do zore, ko sem končno zaspala. po četrt ure je odštel dobrišen del mojega dosedanjega življenja.

počela sem neumnosti. ampak veliko manj kot ostali. puščala sem bonus za kasnejša leta. iskreno? še vedno »šparam«. nezmožna reči ne in ob tem ne imeti slabe vesti. ampak se učim, ko gledam ljudi, ki so se s tem uničili in redke, ki so se uspeli upreti in preživeti. s skrbno vzgojo, pravimi prijatelji, šefovim spoštovanjem in dobro mero samozavesti ter sreče.

 »…Andreja Pšeničny deloholizem opiše kot pretirano mentalno, fizično in čustveno angažiranje za delo, ki je nesorazmerno z zadovoljstvom ob opravljenem delu in z izplenom iz odnosa, v katerega deloholik vlaga. V deloholizem nas žene patološka notranja prisila - neki strah, ki ga poskušamo zmanjšati s pretiranim delom, a nam to ne uspeva. Ta strah izhaja iz storilnostno pogojevane samopodobe, ki so jo deloholikom izoblikovali starši pri vzgoji s pogojevano ljubeznijo in s poudarjanjem delavnosti kot pomembne vrednote v družini. Delavnost so starši na otroka prenesli bodisi kot vrednoto bodisi skozi svoja pričakovanja in zahteve, pojasnjuje sogovornica…« (Petra Šubic, Finance, 17. 10. 2008)

kater strah pa je navdihnil vas? da zmanjkuje časa? verjetno niti ne uspete brati te kolumne, ker ste prezaposleni. toliko dela. kaj vse moramo še postoriti, preden umremo. in kaj potem?

…

ja, kaj potem? predstavljajte si. naredili smo vse. zasitili kapacitete, zadovoljili vse potrebe in zaključili razvoj. verjetno se sprašujete, kaj sem danes kadila, ampak s to povedjo sem v resnici le hotela reči, da ne bomo prišli do konca. nikoli. svet se vrti, kot mu je namenjeno in ne, kot ste se zjutraj odločili. dan bo minil, če opravite tudi vse jutrišnje naloge ali pa če pozabite celo še kakšno od včeraj. posledice bodo v vsakem primeru. ločite, kaj je res nujno, kaj lahko počaka in kaj ste v resnici že zamudili? vam je jasno, da pa je tisto, kar najbolj zamujate, vaše lastno življenje?

živeti. se počutiti živo. sedeti na vrhu hriba, sezuti čevlje in zakopati prste v rahlo vlažen mah. vonjati jutranjo roso in se ljubiti s prvimi sončnimi žarki. živeti. nikoli nisem poskusila, se pa sliši podobno, kot občutek, ko sem s prijatelji, na igrišču, ko lenarim s svojim mačkom ali ko berem navdihujočo knjigo. hrib ni nujen. niti lepo vreme. sami veste, kaj potrebujete. razmislite, kdaj si boste privoščili kakšen prost dan in zadihali. pripravite si načrt in ujemite priložnost, da si vrnete malo življenja. dajte ljudem okoli sebe možnost, da vas odpeljejo stran. ne bi rekla, da je težko, ampak tehta približno toliko kot cela zgradba tehniških fakultet.

sprva je nemogoče. zato se je tega velikega projekta potrebno lotiti počasi. začeti z občasno mislijo, ki zvečer postane del molitve in se prevesi v sanje. po določenem času boste pripravljeni na preizkusno dobo. slaba vest vas bo žgala cel vikend, ki ga boste vzeli zase in neprespani boste v ponedeljek začeli nov delovni teden, hvaležni, da vas bodo dnevne zaposlitve odvrnile od dvoma. ampak sedaj ste že ujeti. črv bo vrtal in za vas načrtoval prepotrebno olajšanje. ter čakal na zadnji vzvod. na trenutek, ko boste pripravljeni, da stvari spravite v red in se lotite življenja.

sama čakam. opazujem svet skozi line kokona, v katerega sem se zavila v želji, da pozabim bolečino svobode. da si dokažem, da ga lahko znova raztrgam, ko bom izklesana in pripravljena, da se udarim z bojevniki sreče. priznajte, da se tudi vi bojite. biti svobodni, zadovoljni s tem, kar ste dosegli in prepričati tudi ostale, da več dejansko ne potrebujete. in da ni treba, da se jim smilite, ker ste včeraj spili steklenico vina, ker je pač bilo dobro in ne, ker bi zanj garali mesece. prepričati ostale, da vam sledijo. tako jim boste dali še en razlog, da jim greste na živce. kot so ga moji dragi dali meni. čeprav mi hočejo samo dobro. in čeprav sem se slehernega zavedala sama. vendar si je težko priznati naglas. še težje je, ko to slišimo od drugih. tudi mene so spravljali na rob.

nakopala sem si zadovoljivo količino obveznosti – in to kljub recesiji – ki me veselijo, učijo in starajo. vse bi rada imela in vse bi rada doživela. kot v kakšni popevki. neumno, kot se sliši, pa je vseeno res. in ob vsem tem lačnem grabljenju pozabila nase. če citiram sodelavca pri projektu: »na mizo sem dobil kup postane in neužitne solate. ampak jo bom moral pojesti. verjetno bodo potrebne precejšnje količine kisa, olja in soli. pa tudi hud feferon bo dobro pomagal prikriti slab okus.«

in dal mi je idejo. seveda bom tudi jaz izpraznila svojo skledo - na njegov način. če povem drugače, navdihnil me je, da projekt življenja začinim z detajli - aktivnostmi, ki me osrečujejo, odpeljejo in dajejo vsemu sranju smisel.