ampak danes ni tak dan. dobrega pol leta od tistega poletja je. preživela sem najmanj pet življenj in počutim se staro. danes ni tak dan. v bistvu je tisti dan, ko me je strah iti od doma, ko se ne veslim življenja, ko imam vse splanirano in urnik zapolnjen pa še vseeno ne vem, kaj me lahko doleti. danes je dan, ko se še posebej glasno smejem in lepo oblečem. dan, ko razmišljam. o ljudeh. vse je le utečen proces, marketing, nenapisana pravila, ki niti niso moralno sprejemljiva.
obračamo besede in pozabljamo odpreti dušo, ko pogledamo v oči. ignoriramo občutke in ne prepoznamo laži, ker je nočemo. vse bolj se govori o samouresničevanju, osvobajanju duha, povezovanju z nadzemeljskim, ekologiji, stresu, preprečevanju bolezni (ne zdravju), recesiji, reciklaži... delamo si utvare. kdo je sposoben pogledati v ogledalo in reči, da stoji za svojimi besedami in dejanji? kdo dosega zastavljene cilje in ga bližnji pri tem brezpogojno podpirajo? še kdo ve, kaj je sanjal kot otrok?
jaz vsekakor nisem ta človek. sem le (pod)povprečnica, ki se je prepustila toku življenja in nima sreče, da bi ji kdaj uspelo zasukati stvari po svoje. izkušnje so me naučile, da se držim "kar pride, pride samo od sebe, česar nikoli ni bilo, tudi ne dobim" pravila. ne sprašujem se, kak je smisel in zakaj se spreminjam, ko pa v svojem bistvu ostajam enaka. ista neznanka z istim toplim srcem z rahlo zmedenim utripom in slabim sluhom pa še vedno z dovolj prostora, kamor shranjujem informacije. opazujem, poslušam, zaznavam laži in se jih bojim. in se pretvarjam, da je vse vredu. kot vi.
torej, vse je vredu, zato bom začela od začetka.
jutro. zvonovi me spominjajo na navaden poletni dan. ura je pol sedem zjutraj. počutim se hladno nenaspano. z očetom bova vsak čas sedla v avto, odložila ga bom v žalcu, sama pa se bom odpeljala na študentsko delo v medlog.
ampak danes ni tak dan. dobrega pol leta od tistega poletja je. danes se peljem v celje z mamo. do zdravstvenega doma, kjer še vedno obiskujem zobozdravnico za majne otroke, ki jih je strah, ampak to ni njena največja vrlina. najboljša na svetu je. z mojo mamo in mojimi zobmi se ukvarja že deset let in nobeno umazano kirurško delo ji ni bilo odveč. nadvse sem jih hvaležna, da me dan pred penzijo naroči še enkrat in mi pregleda sliko počenega zoba, ki se glede na okoliščine sicer drži zelo dobro. prehodila sem pol celja do imposa in nato še drugo polovico nazaj, naložena s pohodniškim nahrbtnikom in ostalo nujno potrebno študijsko opremo. sonce se mi prešerno smeje (hvala bogu sem v mb vzela sandale, hilfigerce in japonke), ko se nevajena teže na hrbtu opotekam po mariborski cesti in se obenem trudim držati resno in nasmejano, v resnici pa verjetno izpadem kot zmedena nenaspana bekpekerka, ki se je izgubila v tej lepi srednjeevropski državici. vlak seveda zamudim za brezveznih deset minut, kupim vozovnico in sedem na klopco na železniški postaji. zraven sebe razvrstim prtljago po pomembnosti: na desno nahrbtnik, na levo k roki malo torbico z mobitelom in denarnico zraven male torbice pa veliko črno (po besedah enega mojih bivših "crkovino"), iz katere izvlečem knjigo. vsebina me pritegne, da tista slaba ura hitro mine. zmotijo me le golobi, ki se v posmeh gonijo ravno takrat, ko mi res ni do paritvenih seans, saj sem ravno zaključila še eno prehodno obdobje in dodala črtico na seznam bivših.
sedem na vlak, ki je ravno pripeljal. raztovorim, privlečem maca in začnem tipkati tole vonabi kolumno. po pol ure ugotovim, da bi se lahko sezula in dala noge počivati na nasprotni sedež. pa je šla pedikura. star lak, šest-centimetrske pete in dvajset kil prtljage so usodna kombinacija. to bom popravljala v tistih 15 minutah, ko bom danes imela odmor za kosilo. opazujem vedno isto pot, ki drvi mimo mene (kolikor pač drvijo vlaki po slovenskih tirih) in ugotavljam, da je zopet vse drugače. in enako. drugače kot prejšnji teden in enako kot lani v tem obdobju. polja so pobranana, seme potlačeno in pokrito, čaka, da vzklije, zraste, dozori, je požeto in zopet od začetka. mislim, da pri današnji tehnologiji in tehniki kmetovanja tudi še tako lačna perjad nima veliko možnosti, da bi preprečila ta sicer naravni a vseeno od človeka po svoje prirejen proces.
naredimo vse za čim večji izkoristek, upamo, da nam naravne nesreče ne bodo uničile dela in komaj čakamo, da bomo prištevali letošnji dobiček k lanskemu. številke številke številke. koliko imaš na računu? je štirimestna številka? kje bom dobila denar za težko pričakovan dopust? kdo bo šel z mano? destinacija je še najmanjši problem. vedno nova in določena z "zadnjeminutno" ponudbo, a enaka zaradi dejstva, da se rada vrnem domov. v svojo sobo, ki je obstala v času pubertete. polepljena in popisana z vsem možnim, z omaricami, s katerih odpadajo kljuke, z najboljšim kavčem na svetu, na katerem spim, kot da bi bila srečna. pa saj sem. ker imam tisti kavč in ure, ko me zmanjka, ko se to okolje zamenja s sanjskim. sanje so zakon. tudi če niso najlepše, se iz njih vsaj lahko zbudiš. jutro pa mi je prineslo še enega mojih slabših dni, primernega le za pisanje ene mojih bednejših kolumn, ki bi sicer morala biti smešna. vlak je prispel v maribor in čas je, da se znova obujem, natovorim in odpravim proti stanovanju.
0 komentarji:
Objavite komentar