lent po moje

no pa sem tukaj, tik pred koncem. namesto, da bi pohitela v prihodnost, kot pri vseh prejšnjih, se tokrat bojim. (ne)izbire, (ne)gotovosti, (ne)vednosti.

želje

želim si, da z mano ne bi bilo nič narobe.

solata

na silvestrski večer se sprašujem, zakaj, za vraga, se nisem spravila pisat prej. z občutkom, da tipkam na silo, se porajajo misli, ki sem jih zadnjega pol leta sestavljala, obračala, brisala, razveljavljala in končno potrdila z oceno »zadovoljivo«.

kričati ali ne biti (ali razočaranje nad obnašanjem avtoritet naše fakultete)

paše. stati pod tušem in sproščati jezo na ploščice v kopalnici. sicer me kdaj pa kdaj zaskrbi, da bodo popokale, vendar keramika visoke frekvence po mojih izkušnjah prenaša neprimerljivo bolje kot ljudje. z leti skušam biti čedalje bolj ekološka in okolici prihraniti svoje čustvene odplake pa niti ne vem, če delam prav, saj me mnogokrat presenetijo mnogi, ki se na tovrstno okljevarstvo ne ozirajo in še vedno ločujejo le materialne odpadke.

še ena neobjavljena

list beži pred mano po koroškem mostu. veter ga obrača, prevrača, suče in odbija. naprej, nazaj, malo levo, desno, v zrak in nazaj na tla. igra se. kot se igramo ljudje. obračamo, prevračamo, sučemo in odbijamo besede. in si podajamo soljudi naprej, nazaj, levo in desno. dvigamo se v višave in spuščamo nazaj na tla.

neobjavljena kolumna za grezilo 2

jutro. zvonovi me spominjajo na navaden poletni dan. ura je pol sedem zjutraj. počutim se hladno nenaspano. z očetom bova vsak čas sedla v avto, odložila ga bom v žalcu, sama pa se bom odpeljala na študentsko delo v medlog.