O poučevanju ali zgodba neke učenke

Ljudje smo čudovita bitja. Tako različni, tako sposobni, tako dopolnjujoči. Saj poznate tiste reke v smislu: "Nihče ni za vse in vsak je za nekaj." Sama vem, da je to res. Zadnje šolsko leto sem spremljala napredek čisto posebne učenke. Bila je zelo naporna - ni bilo malokrat, da sem med uro vstala in odšla, ker se z njo enostavno ni dalo delati. A je v svojih najboljših trenutkih bila sposobna pokazati toliko volje, kot je marsikak len pametnjakovič ne premore v svojem najboljšem dnevu.

Videla sem mnoge njene skice, risbe in slike. Učila sem jo matematiko, angleščino, fiziko, slovenščino, sociologijo in verjetno še kaj, kar sem pozabila. Ona je mene naučila malenkost likovne teorije in veliko strpnosti. Je malo sanjava, razvajena in resnično zmedena. Je tudi občutljiva in se hitro izgubi v svojem svetu. Ves čas se je bala, kaj si ljudje o njej mislijo, kaj pomenijo okoliški šepeti in da ni lepa (čeprav so bili vsi sošolci baje zaljubljeni vanjo).

Imela je status dijaka s posebnimi potrebami. In je res bila posebna. Ekstremno dojemljiva in zainteresirana, naslednjo uro pa povsem neodzivna in zasanjana. Večkrat sem si predstavljala njene sanje, katerih koščke mi je med prevečimi odmori pripovedovala. Sanjala je, da jaha, da pleše balet in da ustvarja. Sanjala je o odmoru, dopustu, eksotičnih krajih. Sanjala je o bogastvu, o možnosti, da bi si lahko vse kupila. 

Sanjala je kot vsak otrok. Pomembne so bile vrednote, za ketere ji je grozilo, da jih lahko izgubi (kot vsi mi drugi v tem času). Bila je iskrena. Res je, da ni imela nobenega občutka odgovornosti, ampak vemo, da se je vselej trudila, da bi se odkupila, ko njeno obnašanje ni bilo na mestu. In ko sem jo tako hladno zavračala, da se bo najbolje opravičila s pridnim delom, sem jo verjetno blokirala, ker sem ji dala vedeti, da menim, da se nareja. Povedala sem ji, da tako izgleda in ji nikoli rekla, da vem, da ni kriva sama (ker sem se bala, da bi jo s tem pahnila še globlje v brezno njenih vrtinčastih misli). Mislim, kateri otrok bi pa pri teh letih lahko tako preračunljivo manipuliral z okolico?

Njene sanje sigurno niso bile odličen uspeh v šoli, obvladovanje jezikov - tako angleškega kot matematičnega - ali to, da bi se lahko vedno učila. Ona je iskreno sanjala o užitkih. In o estetiki. Vedno je vedela, kaj gre skupaj, kaj je očesu prijetno in predvsem zakaj. In vem, da ko se bo znebila vpliva množičnih medijev in si ustvarila svojo podobo lepote, bo nekje v tej smeri uspela.

Rada gledam učence kot celoto. Seveda po inštrukcije ne hodijo tisti, ki bi 4 radi popravili na 5. K meni pridejo tisti z odporom, tisti, ki se jim ne da, tisti s slabimi profesorji in tisti, ki so preveč manjkali. Zato mi je vseeno, če matematike ne obvladajo. Želim si le, da bi jim bila na njihovi poti pri doseganju ciljev ravno toliko v pomoč, da bi izpolnili pogoje, ki jih zahteva resnični svet. Svet, ki pravi, da moramo biti vsi enaki, da moramo do določenega leta osvajati enaka znanja. Svet, ki nas omejuje pri kreativnosti in - užitkih.

Hvala, punca, naučila si me več, kot bi jaz tebe kadarkoli lahko.