danes sem šla na kosilo v veganski kiosk na tržnici. edini lokal z za moj tečen želodec popolnoma užitnim menijem v centru s pozno popoldanskim delovnim časom. pa je bilo tam vse narobe. gospa se je najprej opravičila, ker ni imela soka ali sladice in mi je za posladek morala dati jabolko, nato ker ni imela žlice in sem juho pač spila iz skodelice. in ja, seveda, šef jo je pustil samo z nepoštimanostmi in sedaj naj ona dela, kakor ve in zna.
pa sem že skoraj bila čudna in ji rekla, da kar se mene tiče, sem ji hvaležna, da je tam, da imam jaz kje v miru jesti in vedriti in da ne rabim ne žlic, ne oreščkov ali soka. in po možnosti dodala, da je juha res dobra. pa sem bila tokrat normalna, se nasmejala in odvrnila, da razumem, ker sem tudi sama že delala v gostilni.
to me spomni na tiste trenutke, ko se mi babica opravičuje, ker ji je zmanjkalo penzije, da bi mi dala kaj za sladoled (saj veste, da babice vedno stisnejo v roko papirje za najmanj 10 sladoledov). in na tiste, ko se kdo opravičuje, da je prišel na rojstnodnevni žur brez darila in tiste, ko meni ni jasno, kje sem izgubila glavo in jo besno iščem, medtem ko nekdo, ki čaka da jo najdem, rabi samo ramo in mu je za glavo več kot vseeno.
ponavadi je tako. ko nam manjka toliko stvari, da komaj funkcioniramo, imamo vedno sebe. svojo domišljijo in srce. če je prva usklajena s splošnimi neformalnimi normami in drugo dovolj trdo, vedno nekako pregrizemo.
in tako sem jaz.
in tako si ti.
in vsi ostali.
vsak na svojem planetu z virom edinstvene rude, ki je nima nihče drug. z virom svoje biti. z virom tistega, kar smo. in čeprav je to za nas manj kot nepomembno, je za vse ostale bistvenega pomena.
vsaj meni je najpomembneje,
(ampak ne vem, če šteje, ker nisem normalna)
da ste tam in da sploh ste,
da vas lahko imam rada in
da lahko včasih malo prevedrim, ko že ravno nimam kam ... :)
0 komentarji:
Objavite komentar