Tečaj Celje Fokus

Portal mladismo.si, za katerega blogam, mi je letos omogočil udeležbo na fotografski delavnici Celje Fokus. Itak sem ponudbo (z veliko strahu in bolj malo samozavesti) zagrabila z vsemi štirimi. Udeležila se je tudi šefica, ki je seveda pristala v drugi skupini, kot jaz, a naju to ni ustavilo, da se ne bi zabavali že prvi dan (in to kar s telefoni namesto fotoaparatov).

Ja, lutkina roka je bila res zabavna (samo Janje nisem mogla prepričati, naj se pretvarja, da jo davi - mislim, roka njo, ona bi roko bolj težko). 

Tako je stekel prvi dan predavanj. Od arogantnih s kiksi preko prijetno domačnih zaradi celjskega narečja, tudi tistih malo branih (sklepam da zaradi nenavajenosti na jezik) do profesionalno filozofskih.

Torej če sklepam že iz informacij, ki sem jih sposobna ovrednotiti (namigujem na poučevanje, retoriko in znanje materinščine), lahko rečem, da sem se imela čast družiti s pravimi umetniki - tako različno usmerjenimi in tako podobno naravnanimi.

Seveda razumem, da je fotografija tako "razpasena", da si težko prepoznaven, če nimaš osebnega sloga.  In od tod ta raznovrstnost dojemanja pravilnosti ustvarjanja. Sem pa opazila še eno podrobnost - tudi ta vrsta umetnikov ceni in spoštuje različnost in bo vedno v delu nekoga drugega, ki je vrhunsko opravljeno na nek drug način, videla lepoto. Zlili se bodo z ustvarjalcem in začutili njegov trud. Ali pa se vsaj pretvarjali, da je tako. In to je tisto, kar me je ganilo in vleklo naprej. Dobri ljudje.

Čeprav bi prejšnji odstavek sodil bolj na konec - če sem iskrena, sem že med tečajem pisala popolnoma obupano poročilo dogajanja pa sem se ga odločila izbrisati in sfiltrirati občutke, preden se lotim objektivnega opisa - sem ga morala uvrstiti med začetne. Vem, da sem včasih dolga in pošasti, ki se imenuje bralčeva lenobnost, priložnosti za nebranje pohvale nisem hotela prepustiti.

Spoznala sem mentorico. S svojo milino me je prikovala nase, da sem se ji popolnoma prepustila in se vsaj trudila delati stvari, kot jih je želela. Je že tako, da če učitelj učitelju ne zaupa, mu tudi učenci ne bojo. Katarina Sadovski me je v naslednjih dneh torej odpeljala v svet senc, zrcalno refleksne tehnologije in fotošopa. (Pa da ne boste mislili, da milina ne hodi z roko v roki z avtoriteto; ko je od profesionalne modelke zahtevala, da se malo sleče, preden jo zavijejo v samolepilni trak, je slednja to storila brez ugovorov.)

Poleg nje pa sem se malo bolj zbližala s še eno malo bolj mladenko, kateri sem se prepustila na drug način. Mateja je hotela fotografirati portret. In me naredila res lepo, poleg tega pa bila še izredno hvaležna. Otroci so čudovita bitja, tudi pri precej odraslih sedemnajstih. Skupaj sem ju pritisnila v Fotografskem ateljeju Josipa Pelikana v hudo čustveni situaciji.

No, seveda je bil tole štos. :D Toliko, da smo videle, kako izgleda. Pred tem pa sem vrhunski lepotni fotošuting (za katerega se sicer plačuje mastne denarce) dobila jaz. Ob vsem pokanju frisov sem, sicer jokica, najtežje pokazala žalost. Pa mi je na koncu le uspelo, kaj pravite? :P

Poleg nežnosti, obupa, sreče in bogve česa še sem seveda morala še potiho kričati, kot smo že vsi videli, da so silili manekenke pri Tyri. Matejine fotke (in moja (pre)velika čudovito osvetljena in odlično sfotošopirana "lepota") si seveda zaslužijo poseben fotoblog na moji strani. 

Sedaj se vsi sprašujete, če sem le nakladala in sama nisem počela kaj veliko. No, ni res, bila sem pridna. Celo poškodovala sem se za ceno umetnosti! 

Lotila sem se detaljov. V Pelikanu, predavalnici, galeriji, podstrešju ... tudi doma. Da bi zaštekala kompozicijo in svetolobo. 

Ko sem se naveličala mrtvih reči, sem se spravila na Tingija. Jasno, da si bom morala prebrati še kakšno knjigo, a me je vseeno malček prizadelo, da so nekateri ljudje na mojih fotkah videli samo, da je maček lep.

No, saj je res lep in pravi pozer. Ampak tudi fotke niso tako slabe, kajne? ;) 

V lastno zaščito sem takoj povedala, da sem popolna amaterka. In da je moje področje pisanje. In res je bilo najvarneje in najlažje, da fotke združim z besedilom. To je tudi bil moj projekt za končno projekcijo.

Da malo razložim tistim, ki se jim ni dalo klikniti na link Celje Fokus-a: 

Na delavnici je bilo od nas pričakovano oddati en avtoportret, eno serijo do petnajst fotk in najljubšo fotografijo po lastni izbiri. Prvo dvoje je bilo namenjeno zaključnemu večeru, kjer so po predstavitvenem filmčku delavnice in podelitvi diplom na platnu zarolali še naše "projekte", ki so nastali kot produkt nalog, ki so nam jih dali mentorji ali pa kar samoiniciativno.

Jaz sem se seveda držala nalog - le tako sem se lahko naučila kaj novega.

Za kaj pa sem porabila tisti bon za tisk? Odgovor je tu. Upam, da se boste odločili in preverili tudi naslove - dodajajo tisto, česar kot amaterska fotografinja (še vedno) ne zmorem. 

Razstavo, omogočeno s strani Celjskega mladinskega centra, si lahko tudi v živo ogledate v hostlu MCC. Na stopnišču in po hodnikih so umeščene čudovite stvaritve, ki vam kaj lahko na obraz prikličejo nasmeh in vas obenem pustijo odprtih ust, oči in misli.

Mogoče za konec še en nasvet, ki smo ga dobili na začetnih predavanjih. Pojdimo v galerijo neobremenjeni. Ne raziskujmo po drobovju izvora ideje in se raje prepustimo lepoti (p)ogleda ter si dovolimo, da nas umetnost navdahne sama po sebi. Da bomo ven prišli umirjeni in sproščeni, z občutkom, da imamo nekaj več, čeprav smo izstopili praznih rok.