hmm ... kaj pa vem, kako bi se lotila. a veste, tisti občutek, ko ... (ja no, ne vem, kako naj vas drugače vživim :S) ... ko ste bili še majhni in je mami hotela, da v miru čakate, da pridete pri zdravniku na vrsto? in če reva ni imela zraven vsaj kakšne knjige/igrače (moja je hitro pogruntala, kako me zamotiti) in so bile vse taboljše v otroški čakalnici uničene ali okupirane s strani sočakalcev, ste morali zato mirno sedeti na mestu.
no, v glavnem, jaz enako čutim do hrane. zame je popolna izguba časa! ali če povem drugače, nujno zlo, s katerim sem se spopadla, tako da sem začela kuhati, ob priložnostih malo povlekla na uho kakšno informacijo v zvezi z nutricionizmom in začela iskati bližnjice.
moje življenje bi bilo popolno, če bi bilo zdravo dnevno dozo vsega, kar rabim, da sploh diham, lahko požrla s pestjo tablet. in to takih, zaradi katerih želodec ne bi bolel niti takrat, ko ne bi imel več česa početi, ker bodo tabletke že veselo ovinkale po črevah.
mislim, da je skrajni čas, da začnem zgodbo.
nekoč pred davnimi časi (no, ker nismo v Indiji, bom povedala točno, kdaj) šest let nazaj, sem maturirala. takrat sem se malo bolj začela družiti s staro prijateljico - bolečino in spoznala še eno drugo - zasvojenos s športom.
tako smo hodile z roko v roki (se mi zdi, da je prva prišla za stalno, ker je druga čutila velik primankljaj) in sčasoma sem iz poletne slike z morja razbrala, da pa le imam nekaj očetovih genov. torej da mi mišice pobere enako hitro, kot mi jih nakopiči.
"grda si" me je mama hotela prepričati, naj jem. pa tega ni mislila tako. danes me namreč vedno pohvali, kako dobro zgledam pa imam zgolj tri kilograme več. meni pa res ni šlo. hrana je bila največja neumnost, kar si jih je bog (ali narava ali vesolje ali karkoli) umislil in le zakaj bi jo jedla.
v Mariboru se mi je po nekem čudežu uspelo porediti. stavim na hrano na bone in prijateljico, s katero nisva izpustili nobene priložnosti za žur (pred katerim se je bilo treba najesti, da naju alkohol ne bi pomoril).
pa sem bila spet normalna. na videz. oh, Praga mi je dala še bolj misliti. tam sem prišla na srečno osemdesetico, ko so mi bile vse hlače, razen pajkic, skoraj pretesne in so se okrog pasu risali šlaufki. baje sem samo jaz to tako videla - ampak vedno, ko sem povedala, da sem rejena, sem to povedala s ponosom, kljub temu, da sem morala postavi prilagoditi garderobo in mi lepa stara oblačila niso več bila prav. in vsak, ki mi takrat ni verjel, mi bo verjetno verjel danes.
misel na današnji dan me že pripelje na novo zgodbo. imela sem namreč dolgo noč. ni bilo namerno. resnično upam, da ni bila včerajšnja pita, ker se moram potem opravičiti še komu, ampak sredi noči so me napadli takšni krči, da nisem vedela, kje bo šla ven. (se opravičujem tudi za vulgarnost, ampak lepše ne znam povedati.)
očitno sem preživela. zjutraj je bil seveda moj prebavni trakt prazen, oči utrujene, kotički ustnic povešeni in lasje se niso več svetili. želodec je še vedno (tudi sedaj, ko pišem) ena velika - sicer topo - boleča črna luknja in udi se pomikajo (pre)počasi. po moje moram biti res grozna, ker imam občutek, da se me še dragi raje izogne (in sem mu zato nadvse hvaležna, saj ne vem, kje vse bi ga ob takem dnevu v interakciji s soljudmi lahko polomila, verjetno kar povsod, še tam, kjer to ni možno).
in vse to (verjemite, da je v takšnem časovnem intervalu prehrambenih zgodbic še nič koliko) me je pripeljalo do misli, da bi lahko priznala.
da, štejem kalorije, ker me je strah, da bi pojedla premalo.
da, zvečer pojem več, ker se trudim spraviti not, kar sem pozabila čez dan.
da, izbiram hrano in si jo včasih raje nesem domov, ker ne vem, kaj se bo zgodilo po zaužitju.
da, na živce mi gre, ko me v gostilni natakarji grdo gledajo, če si naročim le vodo (enkrat sem celo naročila cedevito, da bi bil mir in jo po plačilu, namesto da bi jo stresla v kozarec, pospravila v žep).
da, naporno mi je razmišljati, kako naj svojo nezainteresiranost združim z maminim entuziazmom vsakič, ko me vpraša, kaj mi naj skuha, ko pridem domov (odlično kuha in res mi je žal, da se mi ponavadi, ko šele dobro napadem slastne jedi, požiralnik zadrgne).
da, hudo mi je, ko moram včasih več kot pol obroka pustiti na mizi, ker v Sloveniji polovičnih porcij nikjer ne ponujajo za normalno ceno.
da, pogrešam čase, ko sem šla na kosilo s sošolci in so bili veseli, ko se mi je pri jedi ustavilo, saj so dobili ostanke.
da, prizadene me, ko mi govorite, da sem presuha, ker se res trudim.
da, moje težave s hrano so povezane z mojo glavo, vendar sem dovolj stara, da lahko nadzor nad kalorijami prevzame zavestni del moje notranjosti in to tudi prakticiram.
in za konec:
ne, nočem, da mi pomagate z nasveti, ki sem jih že vse slišala ali prebrala in se učinkovitih tudi držim, rada bi le, da me sprejmete takšno, kot sem, in razumete, da včasih kak moj dan res ni najboljši za hrano.
0 komentarji:
Objavite komentar