neprilagojena #2: en butast prvi junij

še en dan, ko vse utvare, da sem komu pomembna zaradi sebe, ne zaradi svoje(ih) točno določene(ih) sposobnosti, izginejo. in še en dan, ko se ne morem prepričati, da sem zadovoljna s tem. ne vem, kako živite vsi ostali. ne vem, kako se tako dobro razumete in si lažete v obraze.

 in ne vem, zakaj jaz ne morem živeti enako. 

baje da meni podobnih ni, vsaj ne v za moje finančne stanje ugodnem radiju. in baje da se bom morala spremeniti. baje da se me ne da imeti rad z vso navlako napak in prtljago pomankljivosti. baje, da so vse moje posebnosti  (vsaj nekoč sem mislila, da so to bile), ki na ljudi vplivajo pozitivno normalne in vse tiste, ki grejo komu v nos, čudne.

ja, pač sem čudna.

in ne, nisem normalna. glej, nočem biti normalna, ker ni nikomur treba biti normalen in ker si ne bom prala možganov in ker so mi nevtralni ljudje povedali, da v resnici nisem nič bolj mimo kot vsi ostali. ljudje, ki me poznajo bežno, so očitno presenečeni, ko jim povem, koliko se čezme pritožujejo bližnji in bližnji mi pravijo, da je to le zato, ker me ne poznajo in da sem težka.

imela sem bližnje, ki so se z mano imeli fajn. 

imela sem bližnje, ki so mi lagali.

imela sem bližnje, ki so bili iskreni.

imela sem bližnje, ki sem jih zapustila.

mogoče imam zato tako rada otroke. ker se njim zdim normalna. ker me jemljejo tako, kot sem, še niso obremenjeni s stereotipi in se ne bojijo drugačnosti. ker zanje drugačnosti ni - enako, kot je ni zame. lahko si na invalidskem vozičku, lahko nerazločno artikuliraš, lahko se smejiš ob nepravih trenutkih in lahko me kritiziraš. lahko se tudi kdaj zneseš nad mano. kot majhen otrok. ker vem, da to rabiš in da to rabim tudi jaz kdaj. lahko da bom jokala pet minut, mogoče pa pol ure. mogoče se bom smejala in ti dala dodatni razlog za jezo. mogoče se boš nasmejal tudi ti in mi ne bo treba slišati vseh tistih grdih laži o meni, ki mi dajo željo samo, da grem stran ali pa da se ubijem.

ampak umreti je prelahko. 

prebijam se skozi vse zapletene vzorce bontona, postavljanja za svoj prav, utihanja in spregovarjanja v pravih trenutkih in si želim, da bi nekdo že napisal nek pofukan priročnik, ki bo vsako možno življenjsko situacijo natančno opisal in dodal recept, kako naj jo izvedemo, da bo imela nek usran izhod iz loopanja v isto pozitivno smer, ki v resnici odšteva uro in se ti zdi, da se je čas ustavil, da prepira ne bo nikoli konec in bolj ko skušaš povedati, da so vse tvoje besede bile mišljene čisto drugače, kot so bile slišane, je sogovornik že tako zakvačkan v svoji jezi do tvoje izjave, da misli, da ne mara tebe.

ampak jaz vem, da me ne sovražiš. ne moreš biti jezen name. jezen si lahko na moje dejanje in samo od tvojega razumevanja, strpnosti in čuječnosti bo odvisno, kako ga boš obrnil in koga bo morala moja nehotena napaka še prizadeti.

ne vem, zakaj sem se začela truditi biti takšna kot sem - človeška.

ker od takrat naprej je samo usrano sranje. ker je od takrat vsem vse čisto tako kot je in u izi in brez problemov in so tako veseli, da nisem več ista, kot sem bila in se me še vedno trudijo srečevati na manjšo frekvenco, ker se bojijo, da se bo vsa pretekla leta študirana in na silo proizvajana hudobija vrnila ali kaj.

zakaj sem bila hudobna?

saj verjetno to nisem bila, bila sem v bistvu normalna. ko te nihče ne mara, ti kaj drugega ne preostane. verjetno tudi vas starši niso vzgajali v šleve in prav tako je meni mama vedno pravila, naj se zmenim sama. pa sem se. rabila sem kake pol osnovne in celo srednjo, a sem se naučila, kako vsakega zaključiti, najti pravo besedo, da dotolčem in pokazati štrleč levi podočnik, da ga še malo prestrašim za povrh.

in takšna sem preživela. v tistem času sem jokala najmanj in čudežno sem zelo redko ugotovila, da mi je za neko sranje, ki mi ga je nevemkdože naštimal, kaj manj vseeno kot za aprilsko točo. pa so mi rekli, da ni treba. da lahko svoj obrambni zid snamem in da ljudje že razumejo druge, le da še nisem našla pravih. 

zadnje čase sem mislila, da sem jih. in ko sem se končno odločila otresti tistih napačnih, mi še vedno sledijo, skačejo po glavi, potrebujejo moje sposobnosti (kot da sem nek supernevemkaj pa imam v resnici le status študenta na ustrezni univerzi ali kakšna podobna neumnost) in jaz ne vem, kako naj rečem NE, ne da bi se ob tem počutila usrano. 

da bi vse skupaj bilo še malo "lažje" pa vsi ti pravi postajajo demonsko čudni. ne samo v sanjah. in ugotavljam, da niso kaj veliko drugačni od napačnih in da mogoče sama vplivam na ljudi tako, da postanejo pošasti. mogoče sem gostitelj-prenašalec kakšnega bacila hudobije, ki se, takoj ko sem predolgo v bližini neke osebe, naseli vanjo in v kratkem tudi izbruhne. imun ni pa nihče. razen očeta in tete, ki  imata zaradi podobno pokvarjenih genov očitno iste probleme kot jaz ... 

in otrok, razen otrok.

kar me zopet pelje drugam. v druge misli in hipen up, ki izgine po vsaki puberteti. ampak mogoče, čisto malo mogoče, pa vi, normalneži nostie tisti virus, ki mene dela nestrpno do nestrpnih, jezno na jezne in brezobzirno do brezobzirnih?