velike blodnje (pre)velikega uma: Nov začetek

Strmim v prazno omaro. No, skoraj prazno. Na njej še vedno visi nekaj mojih oblačil, pripravljenih, da jih odnesem. Zdi se, da očiščena okna prepuščajo veliko več svetlobe in praznine, ki zevajo zaradi manjkajoče opreme, so tako lepe. Jasno je, kaj me je premamilo.

Bila je edina priložnost, da sem končno sama. Svoj šef, svoja gospodinja in svoj partner. V svojem stanovanju. Mislila sem, da je to konec. Da sem našla, kar sem iskala in da bom srečna. Pa ni šlo. Ni bil problem v otrokih, ki so se bili sposobni vsak vikend dreti v parku, ni bil problem v slabem stanju stanovanja, prav tako ni bilo krivo, da je Maribor v takšni krizi, da o kakšni drugi zaposlitvi kot kelnarjenju lahko sanjate.

Kriva sem bila sama. Zaželela sem si nazaj. Pogrešala sem svoje domače. Svet, ki ga poznam in ki me lahko izda le na načine, na katere sem pripravljena. Tu se je vse odtujilo. Sošolci končujejo - hitijo v službe, se poročajo, selijo skupaj in narazen, v tujino in nazaj. Ne zanima jih toliko okolje, kot lastne eksistencialne težave in glede na razmere jih popolnoma razumem.

Ne učim več, ker ima učenka zaslužene počitnice. Ne pišem, ker poleti Spekter ne izhaja. Komaj čakam, da bom oboje lahko znova počela ... Ah, ne, učenka je od tu. Morala bom najti novo. Ali dve. Pa ne toliko zaradi denarja, kot zaradi veselja, ki te napolni, ko otrok končno reče: "Oh, saj matematika je pa res simpl!" Če bi šlo za denar, bi se spravila šankirati v kak nočni klub s primerno urno postavko in nabijala ure.

Zapuščam študij. Vse lepe trenutke, katerih nisem pričakovala in vsa razočaranja, ki sem jih tako hitro pozabila. V zameno za pogum sem dobila kup uspeškov (to je pomanjševalnica za uspeh) - osebnih in tujih. Želim si, da bi bila danes tako pogumna, kot sem bila šest let nazaj ...

Stanovanje je v bistvu res zanič. Barve, kup barv ... rumena, rdeča, bela, roza ... Najbolj smešna je edina soba:

Jaaaaa, toooo, različni odtenki roza barve. Se spomnim, kako smo se smejali tem stenam in kako sem ves čas govorila, da jih bom prebarvala čez kakšno leto, pod pogojem, da ostanem še naslednjih pet. Očitno ne bom. Selim se po dobrem letu in pol. Če bi imela na razpolago sredstva, bi v svojem času bivanja z veseljem obnovila tole luknjico. Problem je samo v tem, da bi morala vse (razen svojih stvari) vreči ven in narediti na novo.

Ampak bila sem zadovoljna. Imela sem mir. Odločala sem se samo zase in porabljala, kolikor sem lahko plačevala. In, kar je najpomembneje, nikomur nisem bila na poti! Oblačila in literaturo sem imela zložene v omare, v kopalnici sem imela deset poličk (sicer 15/15, ampak kdo se sekira, če jih je deset??) in v kuhinji črne krožnike in skodelice.

Itak da ne bom pogrešala jutranjega vrabčjega dretja in čiščenja ulic. Okna so namreč tako diht, da sploh ni treba zračiti, če sediš preblizu pa lahko dobiš revmo v kakšen sklep, ki ti ga napiha skozi reže. Radiatorjev se ne da regulirati, mešalki pri tušu dogaja in vroča voda ima čuden vonj (star bojler). Ničkolikorat so me že napadla vrata dvigala (ker je senzor za preprečevanje zapiranja bolj slab), ampak saj sem večino časa uporabljala stopnice, ker sem po njih v tretje nadstropje prišla hitreje.

Jutri pride oče - še en moj heroj za selitve (v ponedeljek se je v najhujšem nalivu z nasmeškom na obrazu izkazal heroj #1) in že sem se odločila, kaj od opreme bom poslala naprej. Ne načrtujem nove selitve, ne v kratkem. In vse reči, ki so mi tu prišle prav, bi stale in se prašile - upam, da jih dobi nekdo, ki jih bo uporabljal.

Naporno bo. Kot že cel teden. Saj veste, kako je, ko načrtujete veliko delo in ga, ker vam živci ne dajo, opravite prej, v času, ki ste ga hoteli porabiti za nekaj drugega? Moje stvari so že zložene. In tolikokrat sem že to počela, da bom zadnjo robo lahko res hitro stlačila v avto. Potem še troganje po stopnicah v tretje nadstropje in pospravljanje oziroma tlačenje oziroma obupavanje in puščanje stvari v škatlah.

Iskreno - razmišljala sem, kaj bi se lahko zgodilo hudega, če bi vse svoje zapise, knjige, spominčke (ki jih je res minimalno), račune in ostale nabiralce prahu vrgla stran. Vzela bi jim vrednost. Vrednost, ki jo pripisujem svojemu dosedanjemu življenju. Zato ne gre. Ker se ne bom nikoli več razvrednotila. Sploh pa ne po svoji volji. Enkrat bom že obesila tisti zložljivi mali albumček, ki mi ga je za nek božič podarila znanka, jaz pa sem vanj nalepila štiri slike. In prebrala bom I Served the King of England. Prisežem! Tega mi je podaril moj češki prijatelj in vodič. In seveda bom še učila matematiko in kdaj obrnila zapiske iz srednje (ki jih sicer še vedno znam skoraj na pamet).

In še kup drugih stvari ... Kakorkoli, grem nazaj. Ker velikokrat sprejemam odločitve po liniji najmanjšega odpora. Slabe vesti zaradi odsotnosti sem res že sita in ta me res hudo priganja zadnje pol leta. Tu me tako ne potrebuje nihče več, domači pa vsak teden vprašajo, kdaj se lahko dobimo. Pa ne samo družina - vsi prijatelji, ki so me prejšnja leta imeli vsaj poleti in vsi, ostali savinjčani, ki jih še moram spoznati. Ker je njihov jezik tako prijetno mehek in domač. Ker so vse fore res smešne in ker, kar je bistveno, oni razumejo mene. Rada bi, da uspe. Da je to moj nov začetek in ne le še en tuj konec.