neprilagojena #3: "State of mind"

potrebovala sem deset let. in ko mi je končno uspelo, sem bila že preveč zjebana, da bi nadaljevala s treningi. ja, seveda, izdala so me kolena - a katerega dvoranskega športnika še niso? in tako sem se kakšni dve sezoni nazaj spet začela spravljati v formo.

že prej sem ugotovila, da mi ne višina, ne moč, ne hitro zapestje in niti neboleča kolena ne koristijo dovolj za zmago. če ne dela glava - ne dela nič. pojma nimam, kje v svojem prenatrpanem umu sem pri devetnajstih uspela stakniti to umirjenost, prepričanost vase in predvsem vero v svoje soigralke. in je šlo. iz tekme v tekmo. iz turnirja v turnir. brez poškodb in z njimi.

ne pravim, da mi treningi niso koristitli (še vedno sem izredno hvaležna svojim prvim nekaj trenerjem, ki so mi smrtno resno in verjetno z veliko težavo priučili tehniko), ampak njihov učinek se je pokazal šele, ko sem se prepričala, da zmorem. kljub vsej svoji zanič koordinaciji sem začela uporabljat očitno za šport namenjene mišice, ki so mi jih dali starši. 

seveda še vedno, ko poskusim kakšno novo finto, rabim petkrat več časa, kot vsi nadarjeni odbojkaši, ampak se vsaj trudim, vztrajam, verjamem in ponavljam, dokler se mi malo ne nasmehne še sreča in dokler s svojim tečnarjenjem zaradi občutka neuspeha ne spravim ob živce vseh okoli sebe. pravijo, da z delom (tudi z manj talenta) lahko dosežeš ogromno, da se lahko naučiš in absorbiraš, da se trud izplača in da ima smisel.

smisel.

kakor ga v igrišču tudi na odločilni tekmi za prvo mesto pri igri na dva dobljena v na 13:13 izenačenem tretjem setu vedno najdem in bp poknem dva asa za zmago, ga sproti izgubljam drugje v življenju. res si želim biti uspešna. ker so starši takrat ponosni name, ker se mama hvali okoli, ker oče malo zraste in ker se mi zdi, da je to moj edini namen. 

uspeh.

so me na ekonomskem faksu naučili, da to pomeni delati dobro prave stvari. če stvari samo delaš dobro, si učinkovit. tu se moja uspešnost ustavi. drugi namreč zaznavajo nekatere moje dosežke popolnoma drugače kot jih sama. bila sem zlata maturantka. tisto leto, ko jih je bilo v sloveniji več sto, ker je bila matura res lahka in ker sem pametno vzela fiziko in kemijo, pri katerih večini šepa in po gaussovi že za 80% dobiš odlično. oh, to je bilo veselje. jaz pa sem v sesuti kajuhovi telovadnici med ravnateljevim govorom samo razmišljala, da bom čim prej dobila papir in tekla nazaj v gostilno delat, da bi jeseni za na faks imela nov računalnik (ker nas je bilo preveč, da bi jih kot prejšnje leto podarila vlada). mogoče se podcenjujem, ampak če še enkrat dobro pretehtate napisana dejstva, sem samo realna.

samo-podcenjevanje.

no tega se res nisem znebila samo na igrišču, ampak tudi na fakulteti, kjer sem imela resnično srečo. seveda sem se učila in veliko znanja požrla na kontaktnih urah (da bi bilo doma dela manj), ampak ni se mi zgodilo, da bi imel kak profesor slab dan, kadar sem pisala jaz. testi in popravljalci so bili vedno realni. nato sem sprejela neko delo v gradbeništvu in bila iz oči v oči soočena s pogajanji, ožemanji in krajo. ja, temu, da nekdo naredi, kar so mu naročili in se mu za to ne plača, lahko rečem samo kraja.

"evo", sem si rekla: "no, dvoje ti gre, poskusi še kaj". in se vrnila k pisanju. za to se lahko zahvalim prijateljem Teji, Marku in Maticu. prvima dvema za ustanovitev grezila in tretjemu, ker me je spravil do urednice spektra (in zanj verjamem, da je to naredil, ker je menil, da mi gre). zato sedaj pišem. ne vem, če se bo zgodilo, da bom kdaj imela iz tega diplomo. a se trudim biti dobra in obenem ostati jaz. in ko rinem naprej in verjamem ljudem, ki me spodbujajo, se od mene v resnici pričakuje nekaj drugega. nekaj, kar je zame postransko, nekaj, za kar bi baje lahko dobila denar. več denarja.

denar.

edina stvar na svetu, ki nas sili, da ugajamo. da imamo prijatelje in veze, da se ugriznemo v jezik in naredimo, kot hočejo drugi, čeprav imamo svojo idejo. in zato ga tako ne maram. ker ga moram iskati v stvareh, ki jih počnem rada in učinkovito. v stvareh, ki me veselijo. ne vem, kdaj se mi je tako zagabil, ampak že nekaj časa nazaj sem ugotovila, da imam do večine opravkov, ki sem jih prej počela z veseljem, odpor, če mi kdo zanje ponudi plačilo (ker vem, da to pomeni, da mi bo dihal za vrat, čeprav bi sam opravil slabše ali, še huje, čeprav sam o opravilu nima pojma).

ker sem jih delala iz ljubezni in ker sem v njih uživala. 

ampak je res, smo v času, ko se prodajamo. ko je težko biti toliko individualen, da bi bil komu zanimiv. ko moraš iskati temo, ki jo najbolj berejo, da pišeš o njej (čeprav te resnično veseli in zabava), ko je v bistvu najbolje, da koga posnemaš, ker bo ljudi tvoje delo spomnilo na nekaj, kar so imeli radi že prej. zadnjega sicer ne delam. in res bi bila žalostna, če bi morala. res bi se mi zagabilo še to.

seveda bi rada napisala knjigo in jo prodala. kdo je na mojem mestu ne bi hotel? saj pa moram od nečesa živeti. rada bi samo, da moja prioriteta ostane dejstvo, da napišem nekaj dobro in po svoji vesti. ko se bom zalotila, da tipkam kup bulšita zato, da bo kdo drug tisto kupil, bom vedela, da sem izgubila tudi to bitko in da sem v bistvu literarna kurba, ki nima svojih besed, ampak jih jemlje drugje, zloži v všečne sklope, jih poveže, zavozla, odvozla, razpraska še zadnje dvoumnosti, da ne bi kdo slučajno česa razumel narobe (kot da si leposlovja ne interpretira vsak po svoje) in da od sebe.

nekaj golega, tujega, meni žalostnega in praznega. 

res bi rada tudi tu zamenjala miselnost. se prepričala, da zmorem. delati nekaj po nareku in delati zase po svoje, po možnosti oboje z ljubeznijo, po možnosti doseči, da tisto, kar mi narekuje vest, sprejme tudi urednik (hvala vsem dosedanjim, ki so me resnično samo podpirali in usmerjali na res nežen način). in čakati, da mi (ne) uspe. žal je res tako, da resnično življenje ni šola in da ni dovolj, da si nekaj zapomniš in rešiš test. čeprav si ga odpisal odlično.