Zakaj se ne grem Facebook igre hvaležnosti

Delam v marketingu. Kot ustvarjalko vsebin je bil skrajni čas, da me zanese tudi na social področje. Zato vem, kaj je namen verižnega teganja v statusu. In ja, me veseli, da je vsebina za spremembo res pozitivna, neškodljiva in ni na temo "dečka in ognja" (zgodbe, ki sem jo že omenila v nekem svojem blogu). Ampak vseeno. A res NOBEN nima kančka lastne pameti?

No, tovrstni meme-ti nas spremljajo ves čas, mi, pametni Slovenčki, pa jim ne nasedamo nič manj kot ostali.

Oh pa da ne omenjam tega jebenega v puter potunkanga poža v spalni vreči. Dejte no. Bodte mal manj ovce pa vsaj skreirajte neko svojo neumnost. Sigurno ste je sposobni.

Ok, nazaj na zlajnano hvaležnost. Ko sm js pisala, kak bi blo fajn, da bi evolviral pa nardil kej za svoje in splošno dobro, noben ni jebal pet postov. Zej k se pa tegate med sabo in se grete verižn speming je pa vse super fino fajn. Ker se pokažete al kaj? Ker to delajo vsi? Mislim, you get me, right?

Sej nism fouš, ker tisti, ki berejo (in po možnosti razumejo) moje (pre)velike blodnje, morajo biti malo bolj bralno sposobni in verjamem, da je takih (vsaj pri nas) bolj malo. In zato niti ne ciljam na rajo, kajti tista se dvigne le takrat, ko napišeš kaj res kontroverznega. Nekaj, kar nekomu zbode ego ali drugemu vzbudi slabo vest ... ali tretjega naredi ljubosumnega. Seveda pišem tudi tako, a ne na tem blogu.

Spet me odnaša ... vem, da sem že bila nominirana za hvaležnost. Valda se nisem odzvala. Ker je to, za kaj vse sem hvaležna, mnogim jasno. Lahko pa še enkrat povzamem, kaj so moje hvaležnosti zadnjega tedna (in še kakšnega dne zraven):

1. da sem prvič v lajfu fotkala za komercialni namen čudovito skupino bosanskih folkloristov,
2. da je enkrat po 13+ urnem delovniku v mojo mini dnevno / sprejemnico / pisarno prletela muha, ki je brenčala tako glasno, da sem sploh ni bilo čudno, da se pogovarjam z njo,
3. da lahko grem v vaško gostilno na kavo ali pir sama pa vseeno najdem koga za čvek,
4. da imam čudovite sodelavce, ki me vsak dan nasmejijo, povabijo zraven na malico in naučijo kaj novega,
5. da me soseda vsak dan brezplačno dostavi iz pisarne domov,
6. da je mama oz. ata v maminem imenu (poleg wc papirja in birsač na tleh) včeraj na moji mizi pustil en res dober pralin Dobnikove čokolade (itak mi njihovi običajno ne potegnejo, ker so čudni, ampak ta je bil res dober),
7. da je frendica imela kup drv, ki jih je blo treba zložit in sm mela filing, da sm se po dolgem času končno razmigala,
8. da učitelji in profesorji dovolj nepedagoško opravljajo svoje delo, da ga še meni kaj ostane,
9. da ima toliko ljudi toliko krasnih kosmatincev, ki jih lahko čohljam in cartam,
10. da določeni osebki tako suvereno dokazujejo, da so mi naredili uslugo, ko so me samovoljno vrgli iz svojih življenj, da mi sploh ni hudo,
11. da sem po res hudemu padcu kazalca na vagi končno dobila par kil gor,
12. da mi slabi spomini še vedno branijo nove neumnosti,
13. da kljub vsem pljunkom, kakcem in stopalom na njem svoje srce še vedno lahko nosim na pladnju,
14. da je okrog mene čedalje več srčnih, inteligentnih (predvsem čustveno in družbeno), iskrenih ljudi,
15. da imam družino, ki me podpira, kljub temu da njene člane moj neslovenski individualizem dostikrat ubija,
16. da je zrak še vedno zastonj in da imam občutek, da še lahko kaj naredim iz svojega življenja,
17. da moja nesramna iskrenost lažnivo prijazne vsaj za nekaj časa odvrne od komunikacije z mano,
18. da je bilo poletje uscano in se mi ni luštalo na morje, ko sem cele dneve garala in se v minimalnem prostem času še malo smilila sami sebi,
19. da poznam svojo sorodno dušo (pa tudi če nikoli ne dočakam, da ona spozna mene),
20. da vem, da je notranji mir odločitev vsakega posameznika in ni odvisen od okolice.

Verjetno se jih bom še kaj spomnila. Pa jih mogoče postnem na FB, ko se boste verižni spemerji ohladili.