Smo unikati ali ne?

Foto: Mateja, PS posegi: 3ca

Ste kdaj stali kje na kakšnem vogalu in opazovali ljudi? Ste se kdaj spraševali, kaj ste v resnici in od kje vaši gibi, vaši naglasi, vaši ideali, vaše potrebe, celo vaše laži? Sama sem se s tem pričela mučiti že pred leti in mislim, da je zadnji čas, da sprejmem vse resnice, ki jih je težko ovreči ...


Vse bolj se mi zdi, da je ni lastnosti, vrednote, vzorca, ki jih še ne bi srečala. Ni skrivalnice ali uganke, ki je ne bi že kdo povedal. In, vedite, vse zgodbe so bolj ali manj resnične. Če ne ne bi bile tako dobre.

Učimo se iste stvari kot so se jih ostali. No, morda se je v nekaj stoletjih marsikaj spremenilo, a bistvo je ostalo isto. Pravila in sodbe so ostali na svojih položajih, trdno sedeči v prestolih posmeha nesposobnosti upoštevanja.

Iščemo sorodne duše. Iščemo duše, ki so nam podobne. V bistvu bi nam bilo najljubše, če bi našli iste. In se jih nato trudimo narediti take. Take, da jih bomo sovražili. Ker so nas to naučili naši starši, ki so nas delali podobne sebi.

Vsak gib, ki ga naredite, ste od nekoga pobrali. Razmislite, je vaša še tako posebna karakteristika res tako originalna? Mogoče, če je popolnoma umetna.

Saj ne rečem, da nismo sposobni inovativnosti in ustvarjanja. Verjetno nisem edina, ki se trudi povedati, ugledati ali sestaviti nekaj novega. Ampak se skromno zavedam, da vsa ustvarjalnost izvira iz izkušenj z dovoljenjem, da me vodijo. Vse, za kar se zdi, da še ni bilo doživeto, pa je verjetno posledica spominov iz prejšnjih življenj, sanj, vesolja ... kakor kdorkoli hoče.

Tudi jezik je tipičen primer uniformiranosti. Vsi se ga učimo, vsak ga uporablja malo drugače, a vse izraze smo nekje že slišali. Morda so sestavljeni iz drugih obstoječih besed, poslovenjenih tujk ali občutkov. Sicer jih ne bi uporabljali, saj nam ne bi bili dovolj blizu.

In vsi ti delčki naših sestavljank so nas srečali po poti, ki smo ji sledili skozi svoja leta. Delčki, ki smo jih odvrgli, ker so nas žulili ali preprosto, ker smo bili preponosni, da bi jih sprejeli, nas potem lovijo, dokler jih končno ne vzamemo v svoje okvirje in jim dovolimo, da so del nas. Delčki, ki smo jih pobrali, ker se nam je zdelo, da so naši, in tlačili na silo, bodo slej ko prej odpadli in nam dovolili, da zadihamo.

Vsi ti delčki, ki smo jih dobili od drugih ljudi, okolice, življenjskih izkušenj in če kod hoče, od boga ali vesolja, se počasi zlagajo v nam znano konstrukcijo, ki daje lažen občutek edinstvenosti.

Pa je občutek res lažen?

Ali mislite, da je na svetu dovolj vseh lastnosti za sedem milijard različnih kombinacij?