Spet sneg

Danes me je presenetil sneg. Ko se je zjutraj prvič tekom mojega prebujanja zabliskalo, me je skoraj kap. In nato je še zagrmelo. Ok, ni bila tista energija, ki je ne čutim v hrbtenici (pa bi naj jo, saj smo se ravno včeraj učili o tem), ko se skušam osredotočiti nase. Damn. Pa sem že mislila, da mi je uspelo. :P

Sneži, torej. In ko sem zjutraj obula ene izmed serije svojih redkonepremočljivih škornjev, sem seveda med hojo čez mesto kmalu čmokala v lastnih lužicah, ki sta jo veselo zadrževala še oba gospoda zokna, kot da jih sicer ne bi nikoli prala. Pfej, nogavici nemarni. Na srečo je en izmed mojih šefov pozabil doma telefon in mi je v pisarno prinesel še prav luštne termo jelenčkove nadomestke žalostnih sivih mokrih cunjic.

Kot da bi pričakovala današnjo nevihto, je tudi mene že prejšnji konec tedna napadala čudna tesnoba. Sem včeraj zvečer bila postavljena pred vprašanje, kaj se mi je zgodilo. Nič. Vsaj ne da bi vedela. Mi je pa guruju dal misliti. Morda pa se v meni res dogajajo premiki in sem nemirna, ker si želim naprej. Morda je moja notranja ura, ki pravi: "Pojdi! Odrasti že!" Ampak ponavadi jo vsaj začutim. Tokrat pa nič. 

Te stvari so se mi včasih že dogajale in sem nato ugotovila, da čutim tesnobo nekoga, ki mi je blizu. In takrat me postane strah zanj. Verjetno brez pomena, ker so mi najbližje le ljudje, ki so res močni in sposobni predelati vse življenjske prepreke. Dragi moji, upam, da ste o. k. in da se beli zajček skriva v meni. Se bova že nekako zmenila.

...

Ker jaz imam čas. V tem trenutku namreč sedim na napačni strani mize v glasnem delovnem okolju in že milijontič predelujem zgodbo, za katero še sploh ne vem, če je za javnost in sanjam, da bom nekoč slavna pisateljica. Ali vsaj piska. Ali vsaj samostojna. Sanje so super. 

Sploh ko sneži in je zunaj tako čarobno, da te niti mokri škornji ne morejo potreti. 

Sploh če je v pisarni toplotno telo (za katero nisem prepričana, da mu lahko rečem radiator), na/pod katerem se sušijo moji žalostni zokni in zdelani škornji. 

Važno, da imam jaz Rudolfčke na nogah, da me ne zebe in da je zunaj res lepo belo in da mi do delovnega prostorčka, ki mi ga velikodušno odstopa (ne samo odstopa, celo vesel me je) prijatelj, ni treba z avtom.

In da lahko v teh rdečih stvaritvah z ABS podplatki tudi capljam po hodniku in do stranišča in se mi v mokre škornje ni treba obuti za vsak premik.

Danes bo še en dober dan ... 

Če ne zlepa, pa zgrda ...