Pozdrav soncu

vir: duhovna.si

Končno spet pišem. Hec, pišem ves čas, samo za blog si ga (še) nisem vzela. :) Ne vem, če je to bila podzavestna podpora ljubi prijateljici, ki je z bloganjem zaključila ali pač "ustvarjalna pavzica". Ni pomembno, pomembno je, da slediva vsaka svoji poti in da veste, da jaz še vedno pišem ... :) 

No, danes sem začutila, da bi morda bil čas, da se zopet lotim svojega preljubega "teženja" in ker sem včeraj uspela biti kreativna kar osem ur skupaj, se me, izgleda, še vedno drži. Kaj je novega? Hecno, poskušati sem začela stvari, za katere si ne bi nikoli mislila, da jih bom. In tudi grejo mi veliko bolje, kot sem mislila, da mi bodo. (Ali je kriva gospa Urška Zajec, ki sem jo poslušala predavati - in se zraven, seveda, malo pocmerila, ker je bila res dobra - in se pač ne sekiram več, če kaj ne gre tako lepo, kot bi naj šlo.)

Smešno, že lani so me starši potisnili v razmišljanje o smislu življenja. No, o smislu sem razmišljala že sama, onadva sta me samo usmerila s finančno in moralno podporo (hvala, ati in mami!). In če me ne bi, danes verjetno ne bi pisala tega bloga in bi še manj verjela v vrednote, ki me spremljajo že od nekdaj in so prevečkrat skregane z resničnostjo. 

Tisti, ki ste me kdaj videli, ste opazili, da sem športnica in bi pomislili, da bo joga zame mačji kašelj. Ha, narobe; tisti, ki me poznajo bolje, vejo, da sem precej neraztegnjena in da moje dihanje ni ravno idealno. In ko smo se prvih nekaj mesecev pod vodstvom izjemne učiteljice zvijali v zame mnogih nemogočih pozah, smo se včeraj lotili dinamične strukture asan, ki se imenuje pozdrav soncu.

Priznam, da verjetno pol gibov naredim popolnoma okorno in še zdaleč ne tako prav, kot bi morala, a mi paše. Celo diham prav. In to samodejno - kar je zame pravi čudež. In če ste tudi sami eni nas "revežev" brez stalne zaposlitve, ki zjutraj lahko dolgo spimo, si kdaj privoščite trenutek zase. Sicer pravijo, da je to vajo treba delati pred ali med sončnim vzhodom oziroma med zahodom, da ima to pozdravljanje sploh smisel.

Ne, nisem vstala ob 7.00, da bi ob 7. 24 že končala z jutranjo meditacijo in pozdravila rumeno kuglo. Sem se odločila, da bom pozdravljala kar sonce, ki se skriva nekje v meni. No, pač nekje, kjer sem si ga izmislila ... :) In ga bom lahko pozdravljala pred zajtrkom, pred športanjem v telovadnici in kadarkoli, ko se mi bo tako zazdelo.

Je pa res, da je pametno narediti sodo število ponovitev, da prebudimo obe polovici telesa enako. Saj tudi med strečingom pazimo, da razgibamo celo telo, kajne? In ni tako težko, kot si morda kdo predstavlja. Slika pove vse. Pa še prav zabavno zna biti, saj si tempo lahko določamo sami. ;) Boste poskusili?