Klinika za foušijo

Zadnjič je kolega objavil odlično fotografijo na fejsbuku. Pa ne, ker bi bila tako umetniško dodelana, temveč zaradi vsebine. Na njej je bila zapuščena, razpadajoča in zaraščena zgradba z napisom:

 "KLINIKA ZA FOUŠIJO."

Glede na to, da je ravno ta prijatelj odlični biznismen, sem mu takoj predlagala, da jo odpremo. Slovenija bi bila idealen trg in če bi ljudi prepričali, da jo obiščejo, ko preveč gledajo pod prste sosedom, bi bila tudi nadvse uspešna.

A kako ljudi prepričati, da pa ... bodo brez nje (foušije) lepše in bolj polno živeli?

Tu pride na vrsto zgornji video. Verjetno ste ga že pogledali. But you never get the link untill I explain, huh? Ka' 'č'mo. No, spomnila sem se na vse tiste, ki včasih radi rečejo: "Oh, kak fajn igraš odbojko, js nikol ne bom tokl fajn/a."

BULLSHIT !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Kot prvo - sploh nisem tako dobra. Kar na rekreaciji srednjega razreda izgleda odlično, je v resnici preslabo za kaj več kot tretjo slovensko ligo (pa še to samo s pogojem vsaj dveh treningov na teden, ker sicer hitro izgubim občutek.

Drugič - sem sem prišla po 15 letih trdega dela. Prvih deset sem delala v telovadnici pod nadzorom takšnih in drugačnih, sposobnih in nesposobnih, tehničarskih in motivatorskih trenerjev. Pa sem bila skoraj vedno rezerva (je prišla sezona, ko ni bilo dovolj dovolj (ja nalašč dvojno) starih/visokih deklic. 

In ko sem bila dovolj stara, da bi poštimala še glavo, sem nehala. Kot verjetno že veste. Kolena pač niso dala. Po kakšnem letu sem se vrnila sprva na mivko (odbojke na mivki v življenju nisem trenirala, niti bila na kakšnem kampu itd. in sem v bistvu - razen tehnike, ki se ujema z dvoransko - poplna amaterka) in počasi na parket. Ker se mi je zluštalo ženske mreže (na rekreaciji smo imeli višjo), sem se vrnila nazaj na treninge. Sproščena, samozavestna in zavedajoč se, da nimam česa izgubiti. Tekme mi niso pomenile nujne zmage - še vedno mi je ne (zato tudi ne morem več vztrajati v kaki ligi) - bolj sem se osredotočala nase, svoje veselje, počutje in končno se je pokazalo, da je v resnici vse skupaj precej zabavno. In da mi (še) kar gre. 

Pa dobro, če nekdo nekoga pohvali, super, odlično! Go pozitiva, go! Zoprno postane, ko vidiš, da nekoga prav moti, da ti gre. Kot da on sam istega ne bi zmogel (ne govorim o ljudeh z manjkajočimi udi), če bi se le malo potrudil in si rekel, da lahko vsaj poskusi. Kot sem vsako novo reč poskusila jaz. Prvič, drugič ... desetič ... neuspešno ... dvajsetič ... še vedno nič ... 32542325185-ič je pa ratalo. Najprej poredko, sedaj pa že skoraj v polovici poskusov (morda več, če imam res dober dan).

In enako je pri faksu. Od svojih kolegov sem leto pred koncem študija slišala, da sem imela sošolko, ki je prav tekmovala z mano. No, saj pravim, slišala, morda sploh ni res, kar mi je bilo povedano o nekaterih njenih zame potencialno škodljivih potezah. In če bi šlo samo za to, da sem ji bila motivacija, da je imela visoko povprečje, sem počaščena. Kakorkoli. Verjamem pa, da v naši mali državici obstajajo ljudje, ki počnejo točno to, kar sem o njej slišala jaz.

Saj poznate tisto o Gorenjcu in zlati ribici, kajne? Po prvih dveh željah bi naj kravi crknili obema sosedoma, po tretji pa bi naj še njemu, "da onadva ne bi sem po mleko hodila." In čedalje bolj opažam, da Slovenci takšni pač smo. Strah nas je konkurence. Strah nas je nekoga nekaj naučiti, da ne bi slučajno bil boljši od nas. Strah nas je pokazati veličino lastnega znanja in strah nas je, da nas bo kdo izkoristil.

Namesto da bi se osredotočili nase in odkrili svoje vrline in sposobnosti -

ki pa so skoraj vedno veliko večje, kot si predstavljamo sami!

- raje gledajo druge in jim zavidajo. Kot da lahko s tem komu koristijo. Aja, sedaj smo pa tam. Ljudje le redko gledamo na to, kaj bi bilo koristno,

ker bi se za tisto bilo treba malo pretegniti,

raje pač razmišljamo o tistem, česar nimamo pa imajo drugi. Jaz pravim, da je v vsakem izmed nas nekaj posebnega. Vsak zmore in vsak lahko zna.

Le redko kdo pa si je to pripravljen priznati. 

Ker biti fouš je pač lažje.

Zato vsem iskreno želim, da NAM nikoli več ne bi bilo treba komu zavidati, temveč, da bi tisto, kar iščemo pri drugih, našli v sebi. In ko bomo to nosili s seboj na pladnju, vsem na dosegu, bo tudi za vse dovolj. In svet bo lepši.