O poučevanju ali zgodba neke učenke

Ljudje smo čudovita bitja. Tako različni, tako sposobni, tako dopolnjujoči. Saj poznate tiste reke v smislu: "Nihče ni za vse in vsak je za nekaj." Sama vem, da je to res. Zadnje šolsko leto sem spremljala napredek čisto posebne učenke. Bila je zelo naporna - ni bilo malokrat, da sem med uro vstala in odšla, ker se z njo enostavno ni dalo delati. A je v svojih najboljših trenutkih bila sposobna pokazati toliko volje, kot je marsikak len pametnjakovič ne premore v svojem najboljšem dnevu.

Nov začetek

Strmim v prazno omaro. No, skoraj prazno. Na njej še vedno visi nekaj mojih oblačil, pripravljenih, da jih odnesem. Zdi se, da očiščena okna prepuščajo veliko več svetlobe in praznine, ki zevajo zaradi manjkajoče opreme, so tako lepe. Jasno je, kaj me je premamilo.

neprilagojena #3: "State of mind"

potrebovala sem deset let. in ko mi je končno uspelo, sem bila že preveč zjebana, da bi nadaljevala s treningi. ja, seveda, izdala so me kolena - a katerega dvoranskega športnika še niso? in tako sem se kakšni dve sezoni nazaj spet začela spravljati v formo.

neprilagojena #2: en butast prvi junij

še en dan, ko vse utvare, da sem komu pomembna zaradi sebe, ne zaradi svoje(ih) točno določene(ih) sposobnosti, izginejo. in še en dan, ko se ne morem prepričati, da sem zadovoljna s tem. ne vem, kako živite vsi ostali. ne vem, kako se tako dobro razumete in si lažete v obraze.