Baje nisem žena ...

Stvariteljica čudovite dvodelne bradice: Žana Uratnik

No, danes sem dobila za dan žena kup rož, eno pa že včeraj. Kul, rože, hvala, predvsem za pozornost. Največja ironija je, da me je prav današnji kup zadel na novem delovnem mestu - kot da bi se mi res trudilo prikupiti. Ne, nisem se zmotila, mislila sem: "kot da bi se mi delovno mesto res trudilo prikupiti". Predvsem zato, ker, kot se slej ko prej izkaže za večino preizkušenih, najverjetneje ni idealno in sem se ga že dolgo bala.

Po slabem mesecu se je ta strah nekam potuhnil. Še vedno nekako uspevam biti ustvarjalna, čeprav se zaradi premnogih informacij na trenutke zdi, kot da sem se izgubila. Čeprav se zdi, da nisem jaz. Čeprav se tudi jaz ne počutim jaz.

Drugače je. Če si zaseden po 6 ur na dan, je zabavno. Če si zaseden 12 (ali več) ur na dan, je malo manj zabavno.

In še vedno se sprašujem, če bom kdaj le uspela biti še mati in s tem - verjetno - tudi pridobila status žene, čeprav brez poroke. Ko že omenjam, prav danes sem bila ravno iz tega razloga opozorjena, da nisem žena.

A če se vrnemo nazaj, ko se je ta praznik še imenoval dan delovnih žena, vemo da definicija besede žena v tem smislu žal ni oznaka za poročeno človeško bitje ženskega spola. Je pač oznaka za žensko na splošno. Če si slučajno še kateri moški dela sramoto, ko na nek način ponižuje svoje znanke, prijateljice in družinske članice brez prstanov, je čas, da s tem preneha.

Tudi če misli zelo dobro, v smislu "imaš srečo, ker nisi poročena" in v smislu "si še mlada".

Vseeno pa se mi je pojavilo vprašanje, če sem lahko žena oziroma ženska v tej situaciji, v kateri sem. Kot edinka, povabljena k sodelovanju tako pri moških kot ženskih opravilih, kot športnica s širokimi rameni in bolj majhnimi prsmi ... že od nekdaj ne vem točno, kam sodim. In ko s sem v preteklosti bila z ženskami, sem vedno bila tako drugačna od njih, da sem se v družbi moških počutila bolje. 

Danes je drugače. Redko kateremu moškemu lahko pokažem, da sem ženska, ne da bi me zato imel za manjvredno. Ker, če bo moški rekel kakšno čez ženski spol, bo to normalno. Če bo obratno naredila ženska, jo bodo gledali malo čudno in jo označili za, kot je za moške pri ženskah vedno prikladno, zmešano kuro (ali kaj podobnega).

Zato sem večkrat s (skrbno izbranimi) ženskami. Z njimi se počutim razumljeno in sproščeno. Z njimi sem lahko tudi malo cmerava in malo žalostna, ko se komu dela krivica. Z njimi mi ni treba iskati rešitev in racionalizirati in z njimi lahko izgubljam rdečo nit in bluzim v neizmerne širine in globine v nedogled. Kot babe rade počnemo (in moški ob svojih vrčkih piva v gostilnah sigurno ne).

Danes bi si želela samo eno darilo. Da sem lahko ženska. Skrbna, ljubeča in srčna, ne da bi me zato imeli za šibko, noro ali naivno. Ne da bi me zato izkoriščali. In ne da bi mi zato nekdo hotel (sicer neuspešno) dajati občutek, da sem kaj manj.

Ker cenim moške in njihove vrline. Le težko pa cenim moške, ki ne znajo ceniti žensk.