Nisem mati. Ne vzgajam otrok. Včasih jim pomagam pri razumevanju šolske snovi. In jim vedno dam vedeti, da bom samo razložila, česar ne razumejo, nato bomo skupaj poskusili, ostalo pa bodo morali postoriti sami.
In potem se vsake toliko časa najde posebna mati, ki zahteva, da z otrokom ponavljam snov in vadim. Ja, hvala, mam’ce, denar mi vedno prav pride. Ampak potem se vprašam, če je to z moje strani etično, glede na to, da dejstvo, da jim ni treba delati samostojno, lahko otroke spremeni v popolnoma nemočne odrasle, ki bodo menili, da je funkcionirati na tujih plečih normalno. Odrasle, ki bodo, namesto da bi pot do cilja našli v sebi, uporabili ali, bog ne daj, zlorabili druge.
Verjetno sem tudi sama bila take vrste otrok – otrok, ki so mu velikokrat ustregli, ne da bi se mu bilo treba kaj dosti potruditi. Otrok, ki mu je večina stvari šla zlahka, a vendar se tudi ostalim ni smel izogniti. Dobro se spominjam, kako me je mama naučila narediti preval. Ni šla v šolo in rekla učiteljici, da ne morem in naj me ne “gnjavi” s tem. V dnevni sobi je pogrnila mehko blazino, mi pokazala, kako naj se prekucnem, pomagala (ker sem bila res nespretna in sem s samostojnimi poskusi skoraj demolirala pohištvo) in čez nekaj časa sem se že veselo prevračala po vsem stanovanju.
Otrokom se dogaja veliko življenjskih “prevalov”. In ker so otroci fleksibilna in odprta bitja, jih bodo zlahka obvladali. Vendar jih starši ne bi smeli delati namesto njih. “Pustimo jim otroštvo,” pravijo eni, jaz pa pravim: “Če jim že sedaj vse prinesete ‘k riti’, kdo jim bo pa potem, ko bodo odrasli?”
Vrstniki so me imeli za razvajeno, učitelji za pridno, starši pa od mene zahtevali, da “zunanje” konflikte rešujem sama in tako sem rešila tudi notranje. Bilo je naporno, a sedaj, ko sem malo večja, vem, da je bilo prav.
In to so dosegli le tako, da mi niso dovolili, da bi se zanašala na tisto, kar mi bodo dali drugi. Za dobrine sem se morala potruditi, raje preveč kot premalo in danes mi je jasno, da če ne bom delala dobro in pošteno, si ne bom zaslužila plačila. Vsaj na dolg rok ne.
In potem pogledam okrog sebe. Vidim prenekatere delavce v javni upravi, ki za svojo nedejavnost na delovnem mestu dobivajo lepe plače. Vidim, da je sistem zanič. Vidim, kako se kljub temu še vedno ne pretegnejo s svojih stolčkov in čakajo, da se jim bodo spodmaknili sami od sebe, kot so se nekaterim (končno) že, in se včasih sprašujem, kako so premnoge naše politike vzgajali njihovi starši …
V tokratnem Spektru je še veliko zanimivih vsebin, kot na primer moj intervju in pa potopisni članek, ki ga boste morali poiskati kar sami. Pa tudi vsi drugi novinarji so bili izredno pridni in izvirni. Se splača prelistati. ;)
0 komentarji:
Objavite komentar