Lala svet: prva lekcija

"Zaupaj si, da mi lahko zaupaš."

Ko sem bila otrok, mi je mama vedno gnjavila, naj se pogovarjam. Ne vem, no, nekako mi je bil očitno "pogovor" s knjigami veliko bolj všeč in tudi v družbi se nisem ravno znašla. Pa sem sčasoma ugotovila, da so tisti, ki več govorijo, večji frajerji.



Seveda sem frajerka hotela biti tudi sama! :)

In tako se je začelo. Vedno sem imela pripravljenih kup tem, vicev, nikoli nisem ostala dolžna pri zafrkanciji in kar naenkrat sem ugotovila, da se ne obnašam več naravno. Sicer pa ... kdo se v javnosti sploh obnaša naravno?

Tako da s tem ni nič narobe. Imela sem pozornost, ljudje so se mi smejali, starši so bili ponosni name, ker sem se povsod tako vživela ...

Kakih petnajst do dvajset let nazaj. (To da se nisem obnašala naravno, sem ugotovila seveda kanseje ... :D)

Danes sem šla na kavo s Petro. Sama. Prvič. (Pa da ne govorim o tem, koliko takih "kav" sem dala skozi že z vsemi ostalimi dragimi prijatelji, ki sem jih mogoče že pa jih tudi še bom omenjala v svojih besedilih, in so se vedno končale kot ta danes - dokaz: če se ne bi, bi bili dotični prijatli manj dragi ...) Kaj mislite, kaj se mi je podilo po glavi?

KAJ ZA VRAGA SE BOVA POGOVARJALI! Klicaj je na koncu namerno, saj je bilo tudi mišljeno kot očitek sami sebi, zakaj sem na to sploh pomislila. Vprašaj niti ni potreben tudi z drugega zornega kota. Gre namreč za retorično "vprašanje" ...

Mislim ... kot da ni ona ena izmed ljudi, ki so sposobni vedno reči pravo stvar. Tudi prvič. In sami. Z njimi ni neprijetne tišine (enostavno se ne dajo motiti). Niti takrat, ko opazujem njihove obraze, mimiko in se mimogrede, ko me peljejo skozi svoje in naše pripovedi in debate, zalotim, da bi jih s tega kota pa res rada fotografirala, ampak ker vem, da nimam kamere skrite nekje za ušesom, da bi na sprožilec pritiskala neopazno, bo trenutek uničen.

Niti takrat. Cel odstavek, ki bi jih lahko užalil, če bi bil interpetiran kot distrakcija stran od njihovega bistva, ki ga v tistem trenutku želijo naslikati. Ampak nekateri ljudje si tega ne razlagajo tako. Kar vejo, da je bil ta odstavek v mojem svetu relativno na njihovo pripoved le kratek utrinek, viden s površja Zemlje, v primerjavi z eksplozijo supernove od blizu.

In ko sem ravno pri zvezdah ... Taki ljudje kar vejo, kaj govoriti. Če bi govorili le polovice povedi, bi jih lahko zaključila sama. In to pravilno! (Kar se mi sicer ne posreči velikokrat.) Ampak to bi bile njihove besede in skozi moja usta ne bi zvenele tako dobro. Vem, da je težko razumeti ... :) So pač neke zvezde, ki vodijo pogovor (morda ga pa sploh ne vodijo, ker so tako brihtni, da vejo, da se bodo besede same dopolnile in da bo za vse poskrbelo vesolje ma ne vem, zakaj tako gnjavim s tem vesoljem, nekako še nisem našla bolj pametnega in manj "laim" izraza), kamor enostavno mora iti. Tudi tja, kamor z drugimi ne more. In tja, kamor se sam bojiš stopiti. Ker te nekako tako prenesejo okoli, da sploh ne veš, da si strah premagal.

In tako te peljejo tja, kamor greš res redko in se s tabo strinjajo in ti dajo možnost, da se s tabo ne strinjajo in na koncu se vsi strinjamo, da smo si izredno različni, a v sebi premoremo dovolj ljubezni, da to pozabimo. Premoremo tudi moč to ljubezen deliti, čeprav je včasih zastrašujoče ogromna in drugič pošastno nadležna.

Kot da bi vedeli, da ni del nas. Kot da bi vedeli, da je le neotipljiva snov, ki jo tako ali drugače (ne)zavedno (ne)prepuščamo, kamorkoli nam ustreza. Kot da bi vedeli, da je na svetu zato, da se v njo zavijemo.

Da se z njo pogrejemo, ko nam je toplo.

Da se z njo ukvarjamo, ko nam je dolgčas.

Da se z njo potolažimo, ko smo nemirni.

Da se z njo pokrijemo, ko smo utrujeni.

Da se o njej pogovarjamo, ko dvomimo vase.

Da je malo pojemo, ko nas boli srce.

In da jo delimo ob tistih resnično presenetljivih dneh, ko še sami ne vemo, kaj bi z njo in od nje prekipevamo.



Nekatere stvari v življenju se pač zdijo preveč zapletene, da jih ne bi poenostavljali.