saj veste, kako je, ko si za novo leto nekaj obljubite pa potem kar hitro pozabite? tega sem se vedno bala pa si zato pač nisem dajala obljub.
no, letos sem sklenila, da bom malo manj garala. cel december sem namreč s strogim deloholizmom zatirala praznično depresijo in tako poredila kar nekaj prijateljev, pripomogla h kar nekaj boljšim ocenam v šoli in dobljenim tretjeligaškim tekmam, se spravila do enega ali dveh živčnih in nekaj migren, od katerih se je, hvala bogu, le ena končala z bruhanjem.
veste kaj. dovolj se imam. ni vredu če imam preveč časa, ni vredu, če ga je premalo, ni vredu, če sem preveč v mariboru in ni vredu če sem preveč okoli. bi bilo super, če bi se dalo vse te kategorije matematično umeriti, odmeriti, zameriti in napeljati neko malo bolj poenostavljeno neelementatno funkcijo maksimalno drugega reda, po možnosti v dva d, ki bi mi kazala, kako se uravnovesiti. jeba. ne gre.
saj že vsi veste, da sem malo nora. tisti, ki ne, vas to verjetno nikoli ni zanimalo, ker res ni potrebnega veliko časa z mano, da to ugotovite. in če si predstavljate obratno povezavo med tem, koliko ob živce spravljam vas in koliko sebe, vam bo kaj kmalu jasno, kako se počutim.
dvom na dvom, sanje na sanje, ko mi končno rata vse speljati pa me vrže zdravje. ja, slabo jem, ni čudno, ko pa še šestdesetih kil nimam in podobne neumnosti. folk, jem ko prtisnjena, če kdo ne verjame, imam kar nekaj prič, pa tudi več kot dobra vreča cementa tehtam, čeprav se najde kdo, ki me občasno užali z nasprotno trditvijo.
trudim se. kot sem se lani za vse vas, se letos trudim zase, da se bom lahko naslednje leto spet za koga drugega... verjetno. in ker je novo leto in izgleda, da imam takoooo veliko časa, se lažje spravim zraven in razmislim, kaj bi še lahko, preden si res dobim kakšno zunanjo pomoč ali rezerviram oblazinjeno sobo na kakšnem zaprtem oddelku. pa blazin ne rabim, ker bi si hotela namerno kaj narediti, ampak ker se, štor neumen, zahaklam za vsak vogal, ki ga srečam v svojem stanovanju, hiši svojih staršev (kjer sem živela 10 let in se ni od takrat spremenila nobena stena) in še kje. ali pa ko se čudno zložim po tleh na treningu in na naslednjem po modricah soigralka le ugotovi, kaj je nazadnje tako zaropotalo.
glejte, čisto so nas presrali s to krizo. delam kot tepka in se občasno tako tudi počutim, čeprav svoje delo ljubim. rada bi, da me tudi ti razumeš, včasih, ko vidiš, da mi ne gre, primeš kakšno jabolko in ga naribaš za štrudl namesto mene in potem ko končam, primeš še mene, da ne bi slučajno vstala in se lotila še česa. tudi moja mama in tvoji langerhansovi otočki ti bodo hvaležni.
0 komentarji:
Objavite komentar