Vsi poslušamo radio in beremo časopise. Mladi za razliko od tega “čekiramo” še spletne portale in socialna omrežja. Ob vseh občilih sem, iskreno povedano, že tako zmedena in prestrašena, da nima pojma, kaj nam hočejo v resnici sporočiti.
Saj veste, kako je… Ene stranke imajo ogromne proračune za promocije, druge ne. Ene so za novinarje zanimve, druge pač puščajo na strani, ker o njih nihče ne bere. V kapitalizmu in na svobodnem trgu je to pač tako, ampak če se s tem v bistvu posredno zavaja javnost, ki je v tem primeru pač neobveščena, hmm… Mlajši smo na spletu, stari na časopisih in tv dnevniku pa vlečemo vsak po svoje, javnomnenjske raziskave pa tako očitno niso skladne ne z enimi, ne z drugimi. Se pa bojim, da bodo na koncu šli na volitve res samo tisti, ki imajo malo več časa in ne tisti, ki imajo malo več informacij.
Ja, saj lahko rečemo, da kogar bo zanimalo, bo znanje že pridobil, ampak če se lahko pritožujemo nad posiljevalskimi reklamami, se lahko pritožim še nad tem. Najbolj žalostno je itak to, da v bistvu trenutno ne zaupamo nikomur. Saj to si lahko priznamo, kajne? In da obstaja res le pešcica ljud na svetu, ki jim je bolj od lastnega zaslužka pomembno javno dobro. In kako so ti prišli do tega dognanja? Enostavno: imeli so že toliko, da so v bistvu imeli vse in nato začeli razmišljati o tem, kako bi se izpolnili duhovno, ker z vsemi materialnimi dobrinami tega sveta svoje duše pač niso nahranili. Med našimi kandidati pa ne vidim nikogar takega. Ampak to je dejstvo, ki pač vedno bo ostalo tako.
Pa še vedno trošijo kupe denarja za propagando, bog ne daj kakšno podkupnino. Naj raje izobražujejo množico, kako ravnati v krizi in pripravijo brezplačna predavanja in delavnice, ki jih bodo seznanili z dejansko gospodarsko situacijo in možnostmi preživetja. Tako pač je. In, razen za nekatere, ne bo nič bolje, ne glede na to, kdo bo na oblasti, predvidoma vsaj do konca naših življenj in življenj naših otrok. Ni mi prav nič jasno, kako lahko kdo sploh obljubi, da bo v teh štirih letih rešil krizo v tako mali Sloveniji, ki je popolnoma odvisna od zunanjega gospodarstva. Nismo ne Švica, ne Monako in da bi imeli njihove razmere, bi že pred dvajsetimi leti morali stvari zastaviti čisto drugače. In tistega, ki si upa trditi, da bo nastalo situacijo rešil, sigurno ne bom volila, ker laže. Realno to ni mogoče, kam nas pripelje fikcija, pa že nekaj časa čutmo na lastni koži.
Časi so res bedni. Za vlado. Saj posamezniki, ki bomo “zagrabili”, se bomo izmazali. Oni na vrhu se pa ne bodo, ker bodo v roke dobili še manj kot nič – v bistvu globok minus. In me čudi, kako si upa toliko ljudi trditi, da bi bili sploh sposobni voditi državo v takšnih razmerah. Ker sranje bo ostalo, v bistvu bo postalo še večje, preklinjali bomo katerokoli oblast, ker iz nič se težko kaj naredi, sploh v štirih letih in na koncu se lahko vprašam, zakaj bi sploh volila.
Ampak neko vodstvo potrebujemo. Predvsem duhovno. Žal revnih želodčkov nihče ne bo sposoben nahraniti sam. Potreboval bo kup prostovoljcev, organizacij, ljudi, ki bodo rekli: “Imam preveč, lahko dam nekomu, ki ima premalo.” Kajti samo tisti, ki si je to sposoben priznati, si lahko reče “človek”. In te ljudi bo težko prepričal nekdo, ki mu je važno za lasten blagor in ne bo dal dobrega zgleda.
Do sedaj so vsi že kaj “pokradli”. Saj to se da legalno čisto lepo izvesti in nikogar za to ne obsojam. Problem je samo, če se krade, ko ni kje ukrasti J Za to pa tat že potrebuje za marsikaterega politika malo preveč zdrave pameti in samokontrole. Bomo dovolili, da tisti, ki so do sedaj nagrabili že ogromno, nagrabijo še več ali bomo izvolili še koga, ki ima malo manj preveč in dali še njemu priložnost, da se izkaže kot človek? Jaz mislim, da bom. Pa ne vzemite tega kot predvolilno propagando (razen tega, da se volitev le udeležite, ne glede na to, kdo je vaš favorit), ampak kot poziv, da se zazremo vase in kljub tistemu na vrhu, sami pokažemo, da smo ljudje. Z razumom in solidarnostjo.
0 komentarji:
Objavite komentar