Ugotovitve 2014 / želje 2015

Že dolgo nisem z vami delila nobene bolj ali manj (pre)zablodene misli. Mislim, da je čas primeren. Gre  mi dobro - verjetno mi je lažje kot povprečnemu Slovencu. Imam srečo - dovolj dela, da nimam časa razmišljati, kaj vse bi lahko bilo bolje. Ampak včasih se najdejo tisti trenutki, ko si rečeš … kaj res lahko doživim tako globokoumne neumnosti? Mh, oksimoroni mi tudi še grejo. V bistvu čedalje bolj.

Zakaj se ne grem Facebook igre hvaležnosti

Delam v marketingu. Kot ustvarjalko vsebin je bil skrajni čas, da me zanese tudi na social področje. Zato vem, kaj je namen verižnega teganja v statusu. In ja, me veseli, da je vsebina za spremembo res pozitivna, neškodljiva in ni na temo "dečka in ognja" (zgodbe, ki sem jo že omenila v nekem svojem blogu). Ampak vseeno. A res NOBEN nima kančka lastne pameti?

No, tovrstni meme-ti nas spremljajo ves čas, mi, pametni Slovenčki, pa jim ne nasedamo nič manj kot ostali.

Smo unikati ali ne?

Foto: Mateja, PS posegi: 3ca

Ste kdaj stali kje na kakšnem vogalu in opazovali ljudi? Ste se kdaj spraševali, kaj ste v resnici in od kje vaši gibi, vaši naglasi, vaši ideali, vaše potrebe, celo vaše laži? Sama sem se s tem pričela mučiti že pred leti in mislim, da je zadnji čas, da sprejmem vse resnice, ki jih je težko ovreči ...

novoletne želje

za novo leto si (in podobno mislečim) želim tisto, kar si že celo življenje. da bi se vse skupaj vrtelo okrog in od česa pomembnejšega, kot je denar.

Reklame 'kampanije proti sivi ekonomiji' na komercialni televiziji?

Včeraj sem imela prižgan POP TV program. Gledala sem novice, se mi zdi. Med reklamami nisem preklopila, ker potem vedno zamudim vreme in seveda me je zmotila ena od reklam, ki pravi: "Uporabi razum, plačaj račun" in se konča v smislu "To je vaš denar."

venček najstniških

Ok, ne se smejat ... ampak tole so komadiči iz mojega poznega otroštva in adolescence, ki dejansko imajo še neko melodijo, zapisano med mojimi možganskimi režnji ... :) Niso kronološko razvrščeni, lahko pa poskusite uganiti, katere sem napisala pri 14. in katere pri 18. ;)

Vmes so fotografije mlade fotografinje Mateje, na katerih se res trudim profesionalno pozirati. Poudarek na "se trudim". :)

Je možno, da vlada dela slabo, da bi ljudstvo pač začelo delati samo?

Včeraj sem gledala eno bolj prismukjnenih serij - kot ponavadi, saj se jim rada od srca nasmejim - in (zopet) slišala nekaj, kar mi je dalo misliti ...

Spekter 6/13: Najhujše šele pride (kolumna)

Za nami so še zadnji kolokviji, predizpitni roki, zagovori seminarskih nalog … Ampak študentje ne bi bili študentje, če si česa ne bi »prihranili« za poletje. In profesorji ne bi bili profesorji, če nam pri tem ne bi »pomagali« po svojih najboljših močeh.

Variacija preživljanja počitnic v delno učnem slogu je ena blažjih poletnih zasedenosti. Med nami so namreč mnogi, ki nimajo dovolj, da bi le študirali in bili sicer prosti. Vse več je študentov, ki za svoj študij trdo garajo. Pa ne ker bi morali plačevati šolnine, temveč zato, ker tudi študentski dom in boni, čeprav so poceni, niso zastonj.

Oh, ta balkan #1: V tujino!

Obožujem naš jezik. Kot je verjetno marsikomu jasno že na daleč. Obožujem to našo kuro na vrhu Balkana. Obožujem vse njene kotičke, ki sem jih (in jih morda še bom) imela čast raziskovati. In obožujem svoje drage Slovence. Tiste dobre, ki jih naša malo morbidna kultura še ni popolnoma vzela za svoje.

Spekter 5/13: Pomlad

Komaj smo jo čakali; in prišla je v vsej svoji veličini. Še poletje bi ji na trenutke zavidalo visoke temperature. Človek bi pomislil, da se hoče opravičiti za predolgo zimo, ki nas je predvsem zadnje tedne spravljala v obup. In je motila predvsem tiste, ki se sedaj najbolj pritožujejo nad “vročino”.

Kakšni smo ljudje – tedne udrihamo čez oblake, veter in hlad, razveselimo se prvega sončnega vikenda, kar je več, je pa znova narobe. Včasih bi tistega, ki ga slišim, kako se jezi, ker je vroče, še prejšnji mesec pa se je spraševal, kje je sonce, kar udarila. Ali pa mu vsaj rekla, da če hoče konstantno temperaturo, naj gre živet v kakšno jamo. In naj ne pride nikoli več ven. Pa se bojim, da je takih jam premalo za vse take ljudi. Ker res niso redki. 

bohotenje

že nekaj časa razmišljam, da bi napisala, kako všeč mi je prebujajoča se narava.

kako žal mi je, da mi v resnici nikoli ni blo kaj prida mar zanjo.

in kako sem vesela, da sem jo končno opazila.

Venček

Malo poezije ...

Spekter 4/13: Ur. l. RS 24/2013 (kolumna)

V sredo, 20. 3. 2013, je v veljavo stopila nova Uredba o spremembi Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Ne, nisem se zmotila pri navajanju naslova.

Ne razumete? Tudi jaz ne razumem.

beg možganov #1

ko obenem poslušam sosednjo južno vižo (ki ji ne znam določiti izvajalca) in domačega bon jovija, je čas, da si priznam.


jeza je eno sranje.

Lirični triptih

Tri pozne pesmi.

pravi prijatelji

velikokrat se vprašamo o prijateljih. koliko jih je dobro imeti. kolikšen delež naših poti naj bo skupnih. kolikorat se lahko sporečemo. in kako naj komuniciramo.

Maček bi bil idealen pravi prijatelj - vedno je iskren. Ko bi le še govoril ... :)

jaz potrebujem samo iskrenost.

dovolj sem že stara, da bom preživela.

dovolj sem že videla, da bom vedela, da iskrenosti ni.

in dovolj sem že čutila, da bom vedela, da brez nje ne morem.

pomembna

mislim, da mi ni treba razlagati, da je naslov ironičen.

vir

Spekter 3/13: Trda roka

Nisem mati. Ne vzgajam otrok. Včasih jim pomagam pri razumevanju šolske snovi. In jim vedno dam vedeti, da bom samo razložila, česar ne razumejo, nato bomo skupaj poskusili, ostalo pa bodo morali postoriti sami.

In potem se vsake toliko časa najde posebna mati, ki zahteva, da z otrokom ponavljam snov in vadim. Ja, hvala, mam’ce, denar mi vedno prav pride. Ampak potem se vprašam, če je to z moje strani etično, glede na to, da dejstvo, da jim ni treba delati samostojno, lahko otroke spremeni v popolnoma nemočne odrasle, ki bodo menili, da je funkcionirati na tujih plečih normalno. Odrasle, ki bodo, namesto da bi pot do cilja našli v sebi, uporabili ali, bog ne daj, zlorabili druge.

Intervju, ki smo ga vsi tako zelo težko čakali ...

Pripenjam intervju. Kar poslikan, kot je bil objavljen. Sicer pa si lahko original ogledate Dostopovi čitalnici. Žana, slavna štrikarka iz prejšnjega bloga, mi je pa obljubila še nekaj tiskanih verzij - če je komu res zoprno brati z zaslona, jih lahko dobi po vikendu (stanujoči v Mariboru pa tako veste, kje najdet tiskani Spekter).

Baje nisem žena ...

Stvariteljica čudovite dvodelne bradice: Žana Uratnik

No, danes sem dobila za dan žena kup rož, eno pa že včeraj. Kul, rože, hvala, predvsem za pozornost. Največja ironija je, da me je prav današnji kup zadel na novem delovnem mestu - kot da bi se mi res trudilo prikupiti. Ne, nisem se zmotila, mislila sem: "kot da bi se mi delovno mesto res trudilo prikupiti". Predvsem zato, ker, kot se slej ko prej izkaže za večino preizkušenih, najverjetneje ni idealno in sem se ga že dolgo bala.

Po slabem mesecu se je ta strah nekam potuhnil. Še vedno nekako uspevam biti ustvarjalna, čeprav se zaradi premnogih informacij na trenutke zdi, kot da sem se izgubila. Čeprav se zdi, da nisem jaz. Čeprav se tudi jaz ne počutim jaz.