Vmes so fotografije mlade fotografinje Mateje, na katerih se res trudim profesionalno pozirati. Poudarek na "se trudim". :)
Štikl, napisan za prijatelja (nikoli ga ni ne videl, ne zapel) ...
Izgubila moč sva
za nov začetek,
izgubila sva objem,
zaupanje drug drugega.
In ni variante več nobene
za srečen konec.
Zgodba se ponavlja.
Izgubil sem te.
Spominjam se, naša breskev je cvetela,
spominjam se, rožnat cvet bil je v tvojih laseh.
Ljubim jo.
In sanjam, da še diha mi na uho.
Le beseda kratka ne
bi ustavila srce.
Srce,
ki ljubi jo.
Izgubil sem svoje sanje
in nedolžnost z drugo.
Vedno bom le kriv
kriv za izgubo.
In ostala je praznina
polni jo ona.
Srečam te še kdaj
in tudi ti vidiš me.
Spominjam se, naša breskev je cvetela,
spominjam se, rožnat cvet bil je v tvojih dlaneh.
Ljubim jo.
In sanjam, da še diha mi na uho.
Le beseda kratka ne
bi ustavila srce.
Srce,
ki ljubi jo.
Sledi najljubša pesem moje prijateljice Mojce ... sva jo peli ko vlki. :)
Vse in nič
Prav'te mi t'le ni za ž'vet
in naj raje grem na drug planet.
A ni tako, kot se zdi,
sonce prežene vse skrbi.
Nočem bit' kot mnogi na tem svetu,
ki padli so kot ptice v letu.
Ko najvišje so stremeli,
na zemljo so zgrmeli.
A jaz sem vse in hkrati tudi nič.
Sem kot kameleon - lahko sem angel in hudič.
Sem ptica brez kril, netopir v temi,
sonce na jugu in veter med lasmi.
Lahko objela bi vse ljudi,
jim pokazala, kako se živi.
Lahko bi vse zdobila,
ko bi se razjezila ...
Kot metuljček moje je srce,
ki leta iz cveta na cvet,
ni mu mar, kaj govorijo,
ni mu mar, kako norijo.
Ker jaz sem vse in hkrati tudi nič.
Sem kot kameleon - lahko sem angel in hudič.
Sem ptica brez kril, netopir v temi,
sonce na jugu in veter med lasmi.
Ko pa nekoč se bom zbudila,
ugotovila, da vse sem izgubila,
spet na novo bom začela
in sanje ujela!
Pesem, namenjena mojemu prvemu fantu ... :) Potem, ko sva se razšla, seveda. :)
Svoboda
Ne verjamem tvojim besedam.
Ne zaupam v tvoje srce.
Ne premami me več tvoj vonj, ko ob meni si.
Ne sanjam več o tebi, ko te ni.
Moč izgubila je čarovnija,
z njo odšla je norost tistih dni.
Vse bila je ena sama goljufija.
Čemur rekla sva ljubezen, tega ni.
Zdaj hodiva vsak zase po tem svetu.
Poglej, še vedno se vrti.
Zakaj bila bi v duetu,
če pa lepše mi je solo - brez laži.
Tudi ti ne oziraš na preteklost se,
pravijo mi tvoje oči.
Sovraštvo že zdavnaj minilo je.
In prav je tako, se ti ne zdi?
Zdaj hodiva vsak zase po tem svetu.
Poglej, še vedno se vrti.
Zakaj bila bi v duetu,
če pa lepše mi je solo - brez laži.
Ne verjamem svojim besedam.
Ne zaupam v svoje srce.
Saj se včasih zdi, kot da ga več ni.
Morda pa res okamenelo je ...
Sonce in luna
Čeprav si ti, ljubo sonce, iskalo
resnico in pristnost, požgalo laži.
Čeprav si ti, ljubo sonce, mi dalo,
moč, da živim, da odprem oči.
A zame preveč je tvoja moč in energija,
močna, bleščeča, prestraši me.
Zatekla sem se k luni v zavetje
mesečina zdaj hladi mi srce.
Zaspala je luna
in ostal je nasmeh otroškega srca.
Svetloba slebeča
je pregnala sanje.
Z njo imam svoja nebesa,
svojo srečo, zdravje in svoj mir.
Luna mi je bela nevesta -
na mnoga leta in do večnosti.
No pa še ena za konec venčka (seveda jih je v zvezku še veliiiiiko) - Konec. :)
Pot je padla v prepad.
Obup se šel je vojskovat.
Še otožnosti več ni,
da bi kradla mi noči.
Le nasmeh mi je ostal,
srečo nekam je poslal.
Mislim na stvari,
ki so ostale mi.
Ničesar več ni,
ničesar več.
Zarja ubila zvezde je
kot mrtve so popadale.
Njihov prah zdaj žge oči,
dihati mi ne pusti.
En pogled mi je ostal.
Pogled, ki ti si mi ga dal.
Pogled na stvari,
ki so ostale mi.
Ničesar več ni,
ničesar več.
Meni se poglavi še vedno vrtijo melodije. In ko pomislim, koliko časa nazaj sem nehala s tem, sem presenečena, da jih nisem pozabila. Posluh gor ali dol, meni jih je bilo fajn napisati. In peti tistim, ki so peli z mano. ;)
0 komentarji:
Objavite komentar